revija Jana

Ko sva se te dni vozila po Bovcu, polnem turistov, sva se pravzaprav bolj prebijala po cestah, res le za najnujnejše reči, kar pomeni, da sva šla v večjo trgovino na drugem koncu kraja, potem pa avto parkirala za ves dan, ne samo zaradi gneče, ampak tudi zaradi vročine … Res se ne jezim na gnečo v trgovinah in na to, da nihče ne ve, kdo ima prednost na križišču v središču kraja, pa da na kakšnem delu pločnika ni dovolj prostora, da dva hodita vštric, zato se vsaj eden sprehaja po vozišču, in potem na najožjem delu pripelje nasproti avtobus in na pločniku stojijo ljudje in ne vedo, ali naj jo na hitro pocvirnajo čez cesto, ker je prehod za pešce šele za vogalom in ne na vsakih nekaj metrov …

Res se ne jezim – vse takšne napake in neumnosti in nepremišljenosti sem kdaj zagrešila tudi sama. In dobro vem, da ni preprosto voziti v okolju, ki je vozniku neznano, da ne govorim o ne prav nadarjenih voznikih ali celo voznicah, kajne? In si predstavljam kakšnega reveža za volanom: vročina puhti od zunaj in od znotraj, pred očmi mu že migeta, ko kroži naokrog in išče parkirno mesto, na zadnjih sedežih stokajo izmučeni otroci, na sprednjem desnem sedežu (seveda v primeru, da ni Anglež) brbota pameten sovoznik ali sovoznica, ki bi že zdavnaj nekje parkiral ali parkirala … no, tako!

Res se ne jezim, razumem, vse to sem že doživela in nisem pozabila. Zato se čim prej umaknem s ceste. In ob tem tudi kaj spregledam. To pa se ne more zgoditi mojemu Janeku, ki medtem opazuje okoli sebe, in seveda mu v oči pade kaj takšnega, kar jaz spregledam ali pa bi, bolje rečeno, rada spregledala.

Pred nekim barom na drugem ovinku od najine hiše je visel velik plakat. Na njem je bilo z velikimi črkami napisano ime nekega ansambla. Enega od tistih veseljakov, ki jih Janek dobro pozna s štirinajstega ali šestnajstega kanala na televiziji, ne vem natančno. Vem le, da ga Janek sploh ne išče več, kar vtipka številko na daljincu. Prideva domov, Janek pravi, da je bilo ime ansambla na drevesu. Jaz nič ne vem, o čem govori. Kljub temu dva dneva iščem tisto drevo. Končno slepi kuri (to sem jaz) pade v oči na tistem ovinku, ki sem ga omenila zgoraj, skoraj polmetrski napis.

V trenutku mi je bilo vse jasno! Prej pa tako dolgo ne … Lahko bi si mislila, da je na delu hudobni del mojega nezavednega. Ah, pa kaj, saj si s tem tako ni mogoče nič pomagati! In ko se mi je torej v trenutku razsvetlilo, sem se tudi v hipu odločila, tokrat zavestno, da bova zvečer šla na letališče na veselico.

Dan je bil dolg in vroč. Še vedno čistim klet in pometanje je dvigovalo toliko prahu, da niti prstov na nogah nisem več videla. Janeka sem poslala v sobo, vzela vodovodno cev in poškropila tla z vodo. Bilo je res neznosno, dvakrat sem se vmes oprhala. Proti večeru je Janek brez besed izbral kratke hlače in majico. Očitno je pozabil, da se mora upirati poletnim oblačilom. Najbrž je bila močnejša misel na čevapčiče, ki so stalni spremljevalci veselic. Ni veselice brez čevapčičev, tudi v naših krajih ne. Jasna stvar!

Na letališču sva bila precej zgodnja, kot po navadi. Že je igrala neka muzika, vonj po čevapčičih je bil nezgrešljiv. Na letališču je bilo več letal kot eno, sonce pa se je počasi spuščalo za Kanin. Bilo je manj sitnih muh kakor doma. Pravzaprav pravo olajšanje!

Potem smo bile v nekem trenutku na kupu za mizami tri Dragice, vse tri Janeku zelo naklonjene. Ena Dragica je s seboj pripeljala dve vnukinji, neskončno prijazni deklici, na plesišču sta ga prijeli za roko in plesali z njim. Nobena ga ni gledala postrani, ga posebej, odkrito ali skrito opazovala. Preprosto, nič posebnega ni bil, le del plešoče družbice. Kako lepo! Na plesišče smo zvabile še Angleža Nigela. No, ker nas je bilo tam kar nekaj z dvema levima nogama, nihče ni gledal pod noge. Smejali smo se. Ni nas motilo, da je iz zvočnikov hreščalo vsenaokrog. Nič hudega, da nisem razumela niti besede besedila pesmi, saj vsa besedila poznam že z onega kanala na televiziji.

Skakanje na plesišču in veselične vonjave vedno naredijo človeka lačnega. In tako so z mize izginili čevapčiči, bolj počasi, se mi je zdelo, kot zadnjič. Pa buške čompe s skuto in sirom ter ocvirki, no, ti bolj hitro. Sonce je leglo za Kanin, na nebu je bilo polno zvezd. In srečali smo Lukca, Janekovega prijatelja iz delovnega centra. Oba komaj čakata na to, da se čez en teden spet vidita v Tolminu, sta si povedala. Pravzaprav je to povedal Luka, Janek pa je pritegnil: »Joooo!«

Ta večer sva spet srečala veliko najinih sokrajanov in vseh sva bila strašansko vesela. Prav tako turistov, ki so z nama sedeli pri mizi in smo tudi kakšno rekli.

Bila sem utrujena od vročine in pospravljanja kleti, od polne lune (ja, že spet je bila naokrog!), skakanja na plesišču in dobre veselične hrane. Premišljevala sem o tem, ali bo Janek hotel ostati do konca, torej čez polnoč, in lasje so mi vstajali pokonci. V nekem predpolnočnem trenutku Janek položi roke na svoja ušesa in me gleda. Vprašam ga, ali je preglasna muzika, pravi, da ja, in jaz vprašam, ali bi šel domov, Janek vstane in … greva domov.

Čez travnik greva že po rosni travi do avta. Po dobri stari navadi si nisem dobro zapomnila, kje sem ga parkirala. Saj sva vendar prišla med prvimi veseljaki! In tako kot ga vedno iščem v velikih parkirnih hišah po mestu, sem ga iskala še tisto noč. V množici pločevine sem se domislila odrešilne ideje: saj lahko pritisnem gumb na daljinskem ključu. In vrnil se mi je pomežik. V utrujeni nečimrnosti sem pomislila, da bi bilo čisto dobro, če bi zraven še zacvilil. Dobre ideje se rojevajo iz muke in utrujenosti, kajne?

Še en lep delček najinega časa shranjujem v spomin. Janek je bil zadovoljen in vesel. Plesal je, jedel čevapčiče, nekajkrat pomahal ansamblu na odru. Čeprav so spregledali njegov pozdrav, ga to ta večer ni preveč vznemirilo. Doma je še nekaj časa sedel v postelji. V tihem pogovoru s samim seboj je urejal vtise prijetnega dogodka in doživetij. Jaz sem padla v posteljo in pomislila, da mora biti to sreča, ta dober občutek, da je šlo vse »kot po olju«.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana