Profimedia

Tekst: KLAVDIJA RUPAR VUGA

Številni bolniki odlašajo z obiskom zdravnika, saj simptome pripisujejo drugim stanjem ali življenjskemu slogu, zavira pa jih tudi strah. Osebni zdravniki jih obenem prepočasi napotijo k specialistu, in preden pridejo do končne diagnoze, obiščejo tudi več različnih specialistov. Krvni rak je zelo zapletena bolezen, ki je ni mogoče preprečiti, diagnosticiranje ni preprosto, vse vrste pa spremljajo splošni simptomi. Jih poznate?

Shutterstock

Metka Kržan je leta 2021 zbolela za kovidom. Ko se je po bolezni vrnila v službo, se njeno zdravje kar ni in ni hotelo izboljšati. »Bila sem popolnoma brez moči, nisem imela energije, med sprehodi sem imela težave z dihanjem,« opisuje. Osebna zdravnica jo je napotila k pulmologinji, ta pa je ocenila, da gre za posledice prebolele koronavirusne bolezni. »A stanje se kar ni izboljšalo, pojavile so se še bolečine v križu, na pomlad pa nisem zmogla ničesar več. Dobila sem virozo, ki me je polegla v posteljo. Takrat so na srečo opravili krvne preiskave in ugotovili, da se moja kri nekje izgublja. Čez tri tedne sem spet zbolela, z razširjeno krvno sliko pa so me končno poslali do hematologa. Tam so mi postavili diagnozo diseminiranega plazmocitoma.« Gre za obliko krvnega raka, za katerim zbolevajo starejši, a ga je zelo težko diagnosticirati, saj so zanj značilni simptomi, kot so skeletne bolečine, utrujenost, bolniki pa lahko obiščejo po več specialistov, preden jim sploh postavijo diagnozo. »Imela sem veliko srečo, da so mi ga odkrili v samo dveh mesecih. Opozorili so me, da je to neozdravljiva bolezen, a se da z njo normalno živeti.«

Miran Juršič

Diagnoza jo je sicer pretresla, a jo je sprejela, saj je od nekdaj imela težave s slabokrvnostjo. »Na začetku mi je hematolog sicer rekel, da zdravljenje sploh ni nujno, da bodo bolezen lahko samo spremljali, vendar so mi nato zdravljenje postopoma prilagajali, ker bolezen še ni bila tako razvita.« Diseminirani plazmocitom se najpogosteje zdravi s presaditvijo krvotvornih matičnih celic. Metka je dva meseca po prejeti diagnozi začela zdravljenje, najprej s štirimi cikli kemoterapije, ki so trajali štiri mesece, nato je sledilo čakanje na presaditev. »Po presaditvi sem bila izjemno nemočna, a sem se vrnila domov k hudo bolnemu možu, ki je potreboval paliativno oskrbo in je mesec dni pozneje umrl. Tako sem, namesto da bi počivala in skrbela zase, skrbela zanj, kar je bilo takrat izredno naporno.« A energija se je postopoma začela vračati; v društvu bolnikov s krvnimi boleznimi je spoznala program Bolnik bolniku in začela hoditi na predavanja, v hribe in na morje, kar ji daje energijo. Leto in pol po presaditvi je jemala še zdravila, vendar ji jih je zdravnik pred dvema letoma zaradi stranskih učinkov ukinil. Vsake tri mesece gre na kontrolo. »Danes sem stabilna, srečna, poslušam svoje telo in skrbim zase, svoj prosti čas pa namenjam trem vnukom.«

Na koncu zmaga!

Drugačno zgodbo ima Benjamin Starc, ki je pri 25 letih pod ključnico zatipal bulo. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana