Šimen Zupančič

Do marca, ko naj bi bilo odločeno, ali bo pobuda sprejeta, se selijo v Bruselj. Potem bo Evropa dobila to, kar bo Slovenija izgubila, Nika se namreč namerava vsaj za nekaj časa posvetiti aktivizmu v tujini – ali pa tudi ne. Odvisno od tega, kdo bo zmagal na naslednjih državnozborskih volitvah. »Če bo po volitvah avtoritarna oblast, ki bo ogrožala demokracijo in socialno državo, vem, da bom ostala in fajtala,« napoveduje naša Slovenka leta.

Namesto zahtevanega milijona so v kampanji Moj glas, moja izbira/My voice my choice zbrali le dva podpisa manj kot 1.225.000, to je 122,5 odstotka podpisov, ki so jih potrebovali. Za dobro petino več. Zmaga je bila sladka, a nikakor ne samoumevna.

In to je bilo šele prvo poglavje. Zdaj se začenja novo. Bitke za svobodo odločanja o lastnem telesu še zdaleč ni konec.

Šimen Zupančič

Najtežjih šest mesecev doslej

 »To je bila najtežja kampanja doslej,« prizna Nika Kovač. »Lani poleti nismo točno vedeli, kako naprej. Najhitreje v zgodovini smo zbrali 500.000 podpisov, a zastavljeni cilj je bil v tem času zbrati milijon. Nihče od nas si ni predstavljal, kako težko je zbirati podpise. Vložili smo ogromno energije, delali cele dneve in noči, pa smo bili šele na polovici. Del ekipe se je odločil, da v drugem delu kampanje ne bo več sodeloval, enako odločitev so sprejeli nekateri partnerji iz tujine. Takrat smo se odločili, da bomo popolnoma prestrukturirali kampanjo Moj glas, moja izbira. Priznam, bila sem polna dvomov, ali nam bo uspelo ali ne, skrbelo me je, kaj bi neuspeh pomenil za naš kolektiv. A ko smo septembra ljudem po vsej Evropi dali možnost, da se pridružijo kot prostovoljci in prostovoljke, je bil odziv res dober. Ljudje so kampanjo vzeli za svojo in začeli zbirati podpise, ustvarili smo živahno vseevropsko gibanje in pred božičem zbrali milijon podpisov.«

Načrte za prihodnost je morala zato malo prilagoditi, pravi. Se Nika umika? Ne čisto. »Načrtovala sem in tudi javno povedala, da bo to moja zadnja kampanja v Sloveniji, mislila sem, da bo prej končana in da bom vodenje Inštituta že predajala drugim, a se je zavleklo. Z Inštitutom 8. marec in kampanjo Moj glas, moja izbira se namreč ukvarjam v prostem času, ob koncu tedna, ponoči, med dopustom, to pa dolgo časa ni vzdržno. Življenje aktivistke Nike bo, upam, naslednje leto malo predrugačeno. A še pred tem imamo pred sabo najtežjih šest mesecev doslej. Selimo se v Bruselj, tam smo najeli stanovanje. Po šest nas bo v različnih sestavah hodilo tja do marca, od tam se bomo borile za to, da se zagotovi dostop do varnega splava za vse v Evropi.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana