Janek in Dragica, nebodigatreba za naše odločevalce?
Nisem se še sprijaznila s tem, da me imajo odločevalci za nebodigatreba. To sva namreč jaz in moj otrok s posebnimi potrebami za to državo.
Letos je sneg zamudil za kakšen dan ali dva, da bi bili prazniki še bolj … okrašeni, praznični? Ampak ta moja ugotovitev res ni na mestu, ali ne? Narava že ve, kako, zakaj in kdaj! Človek bi pač rad imel vse po svojih predstavah, a vsaj jaz sem že zdavnaj opustila takšne misli in raje sprejmem ter se sprijaznim s tem, kar dobim.
Sprijaznim? Kar pomeni: prenehati imeti odklonilen odnos do česa neprijaznega, neugodnega zaradi prepričanja, da se stvari ne da spremeniti. Seveda sem prepričana, da če bi ljudje malo bolje skrbeli za naravo, bi se lahko marsikaj spremenilo. In bi imeli spet zime kot nekoč in bel božič ter zasnežene novoletne jelke. Ampak če smo se sprijaznili s tem, kar je seveda hudo narobe, se ne smemo čuditi, ko je za novo leto skoraj pomladno vreme.
Včasih se je res treba s čim sprijazniti in včasih je celo modro, da ne silimo z glavo skozi zid. Obstajajo pa reči, s katerimi se nikakor ne moremo sprijazniti, in tudi jaz imam (še vedno) eno, s katero se nikoli ne bom.
In zdaj se bo morda kdo vprašal, kaj je tisto, za kar jaz silim z glavo skozi zid, namesto da bi si dopovedovala, da se vedno pač ni vredno na vsak način bosti z močnejšim od mene. Lahko bi legla na kavč in gledala v strop in si rekla: brez zveze, če ne gre, pač ne gre. Lahko bi odpustila tistim, ki me nočejo slišati. Namesto nasprotovanja bi se lahko tolažila in bila hvaležna, da sem živa in kolikor toliko zdrava. Lahko bi si celo omislila kakšen nov cilj v življenju, lahko bi spet začela plesti puloverje ali šivati odeje iz krpic …
Pa nikakor ne morem! Prvič zato, ker je sprijaznjenje dolgotrajen proces, in drugič zato, ker ne gre zame, temveč za Janeka!
Za človeka, ki ga je narava, če gledamo z očmi večinskega človeka, prikrajšala za marsikaj. In obenem postavila tega večinskega človeka na preizkušnjo: koliko je sploh sposoben videti tega drugega, koliko mu je pripravljen pomagati, predvsem pa, koliko človečnosti premore in kolikokrat drži fige v žepu, ko ga nagovarja, ali pa ga je sposoben celo zlorabljati v svojo korist.
Verjetno zdaj že kdo sluti, da še vedno govorim o svojem predlogu odločevalcem, da priznajo zdravstveno oskrbo v varstveno-delovnih centrih tudi našim otrokom, odraslim osebam s posebnimi potrebami, takšnim, kot je moj Janek.
Kmalu bo dve leti, polovica mandata te vlade, ko sem začela pisati prošnje, no, prosjačiti, dokazovati, sitnariti, si prizadevati, razlagati, pisati, klicati, iskati ustrezne naslovnike … Če se tole bere kot nič posebnega, pa je iskanje ustreznih naslovnikov kot iskanje igle v senu! Pravzaprav takole: iskanje prave igle med nepregledno množico igel! Takšen je pač naš državni aparat, torej naša država in njeni uslužbenci. In država je pravzaprav skupnost, ki jo sestavljamo ljudje, državljani, ki nas povezujejo skupne lastnosti, cilji, potrebe.
A vtis je, da ima državni aparat svoje življenje, svojo logiko, svoje cilje in potrebe, ki nimajo veliko skupnega s skupnostjo preostalih državljanov. Vtis je, da je zapleten samo zato, da bi bil nedosegljiv in nedoumljiv za navadne državljane. Da bi se ti čim prej izgubili med zapletenimi postopki, praznimi besedami in učenimi frazami, skrivnostnimi in težkimi postopki, kot da potekajo v temnih rovih in bi jih svetloba ubila, še preden bi se rodili!
Mimogrede: to je dokaz, da se še nisem sprijaznila s tem, da me imajo odločevalci za … nebodigatreba. Kar pomeni samo tole: nepriljubljen, nezaželen človek. To sva namreč jaz in moj otrok s posebnimi potrebami za to državo. Ja, nisem sprijaznjena! Jezna sem, žalostna, razočarana!
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 20. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
