Violeta Tomić razkrila zlorabe in izjemno kruto življenjsko pot
Ni poznala smeha, solze so bile prepovedane – Bilo ji je komaj pet let, ko so se začele zlorabe. Oče jo je brutalno pretepal, z mamo se jima ni izšlo.
Ubogaj mamo in ne pozabi očeta je naslov avtobiografije igralke in političarke Violete Tomić, ki je bolj nora in kruta, kot so bile zgodbe junakinj, ki jih je igrala. Psihične, fizične in spolne zlorabe, alkoholizem, samomor očeta, bulimija, sepsa po porodu, prometne nesreče, ki jih je čudežno preživela, izsiljevanje za odrom in v politiki – to vse vas čaka v knjigi, ki pusti velik pečat. Violeta je ob 60. obletnici pred tremi leti že odprla vrata v svoj intimni svet, ki jih je imela nekdaj skrbno zabarikadirana, in gledalce pretresla. A takrat se niti ni spomnila vsega! Šele pred dobrim letom je spoznala, kaj vse je skrivala celo sama pred sabo. Ker je bilo to spominjanje mučno, je ni presenetilo, ko jo je junija lani za povrh doletela še diagnoza raka na dojki.
Violeta je bila vedno posebna. V nasprotju s kolegicami ni glamurozno pozirala s sijočim nasmeškom; pravzaprav se je zdelo, da je nasmeh nekaj, česar kljub igralskemu talentu ne obvlada. In po branju te pretresljive knjige je bolj jasno, zakaj.
Najtežje preizkušnje so za najmočnejše
»Tudi kadar nimaš spomina, te napadi tesnobe tako zelo bolijo, da bi najraje skočil iz lastne kože. Zato večina zlorabljenih preprosto ne zdrži. Vdajo se drogi, alkoholu, pristanejo na psihiatriji. Jaz sem imela srečo, da me je zasvojilo gledališče. Da sem lahko igrala druga življenja. To je bilo mnogo lažje kot živeti lastno,« piše.
»Ko gledam nazaj, lahko rečem, da je bila moja največja napaka verjetno to, da z ljudmi nikoli nisem delila svojih tegob, pa sem bila tako, s stisnjenimi zobmi in ne preveč srečna, vedno prepoznana kot nekdo, ki potrebuje še nekaj klofut. Še bolj sem se zapirala vase in svojih skrivnosti nisem delila z nikomer, saj sem se že kot majhna punčka navadila, da ni nikoli nikogar, ki bi mi pomagal. Nisem hotela ne privoščljivosti niti lažnega sočutja, nisem zaupala ljudem, zato sem raje pustila, da so si o meni ustvarili mnenje, da sem razvajena in protežirana,« je zapisala umetnica, ki se je vse od otroštva spraševala, kaj je na njej, da se ljudje tako radi spravljajo nanjo.
Njena pot bi bila drugačna, če bi zgodbo že prej delila z javnostjo. Ampak Violeta nikoli ni marala poceni nabiranja točk niti pomilovanja. Knjigo je napisala, da bi drugim v stiski pokazala, da je vredno vztrajati in bolečino preobraziti v nekaj drugega. Prijatelji, ki so poznali samo del zgodbe, so jo že dolgo vzpodbujali, ji celo kupili diktafon, a pisanje je čakalo na pravi trenutek. Pa tudi zdaj ni bilo preprosto. »Pisanje te knjige je enako umiranju … Z vsakim novim poglavjem odluščim del sebe in se poslovim od njega …«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 20. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
