Navaden dan nenavadne mame: Zmanjkalo je dnevov …
Še preden sem stari koledar na zidu zamenjala z novim, Janek zbolel. Čisto nič se ni napovedovalo niti kazalo, da bova za novoletne praznike čakala na … polnoč(nico).
Še preden je koledar povedal, da mu je pa zdaj res zmanjkalo dni, smo se v Bovcu odpravili na novoletni koncert Marka Vozlja in Mojstrov. Janek je navdušeno pričakoval odhod, čeprav se je vse začelo šele ob osmih zvečer, za naju oba zelo pozno. Ampak očitno zna Janek narediti kakšno izjemo, če ve in razume, zakaj. In seveda če mu je v interesu. Ampak kaj bi o tem!
Žal sem vstopnice rezervirala na drugem koncu dvorane kot po navadi, ker sem pozno opazila vabilo na koncert, kar je Janeka sicer zmotilo, a se je kar hitro sprijaznil. Na odru so bili razstavljeni kitare in bobni, naokrog pa so na smrečicah mežikale novoletne lučke. Res lepo! Najini krajani so prihajali v dvorano, vsi so bili lepo urejeni in marsikoga sploh nisem prepoznala. Potem pa je vse potihnilo in luči so se zatemnile. Čutila sem, kako je Janek ves otrpnil zraven mene in se zastrmel na oder. Seveda je poznal skoraj vse pesmi, ki so donele po dvorani, mnogo bolje od mene, včasih je zraven pritegnil kakšno besedo, včasih pomahal z rokami. Obrazek pa mu je žarel kot tiste lučke na smrekah. Neprecenljivo!
Vmes smo še malo zaplesali, kar tam, ob stolih. Potem je pevec predstavil glasbenike in ugotovila sem, da je tisti mojster, no, eden od Mojstrov, tisti, ki igra kitaro, Maj! In moj spomin mi je v trenutku pričaral majhnega fantička, ki je pred leti zjutraj z bratcem prihajal v naš vrtec na Prulah. Seveda bi lahko pomislila na to, da me spomin mogoče vara, pa tudi sluh in še vid za povrh. Bilo bi čisto upravičeno in primerno mojim letom! Ko sem zložila dejstva, je to bilo to, brez vsakega pomisleka! Tisti mali deček iz mojih spominov je zdaj odrasel Maj, odličen glasbenik, samozavesten fant … In izkazalo se je, da je tudi prijazen, in celo to, da ima vrtec v lepem spominu.
Jaz pa sem se takrat in še do konca leta spraševala, kdaj in kam so mi zbežala vsa ta leta. Hitrosti minevanja časa se očitno najgloblje zavemo ob takšnih priložnostih, ko z notranjim očesom vidimo otroka, pred seboj pa odraslega fanta.
In potem je, še preden sem stari koledar na zidu zamenjala z novim, Janek zbolel. Čisto nič se ni napovedovalo niti kazalo, da bova za novoletne praznike čakala na … polnoč(nico). Neki dan sva šla iz trgovine, Janek se je malo ustavil in močno pihnil skozi nos in pokazala se je svečka! Pogledal me je navzgor z malo vlažnimi očmi, no, potem sem ugotovila, da so bile takšne zaradi vročine.
Povem vam, da je Janek neskončno potrpežljiv bolnik! Res! Poležava na kavču, kar naprej vleče zrak in smrkelj skozi nos, enkrat navznoter, drugič piha navzven! Oborožen je z robci, a z njimi samo pomaha okrog nosu in čaka … name. Ampak saj veste: pri bolezni in slabem počutju pač ni vse topel čaj z limono in medom, slana voda za spiranje nosu, robci, kakšna tableta. Pomembna sta objem in malo tolažbe, da bo kmalu bolje, pa malo več branja … In celo smučarski skoki lahko pomagajo! Rečem Janeku: »Stisni zdaj pesti za Domna!« In Janek stisne mojo roko!
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
