Jaka Koren

 Samo minuto sem si vzela, tako rekoč, da ugotovim, ali se za najin sprehod z Janekom otovorim s kapo, šalom in dežnikom ter steklenico vode v žepu. K temu seveda sodijo še gojzarji in rokavice, ki jih iščem že vso zimo. Brez njih si bom torej roke spet grela v Janekovih. Za trenutek se mi je zazdelo, kot da sem v kakšni dvorani in gledam predstavo.

Oder so bile gore okoli najine doline. Megla in oblaki so zarisali ostro črto sredi gora. Samo za kratek trenutek sem zagledala konico Svinjaka. Že v naslednjem hipu ga je zakrila megla. In preden je izginil pramen sonca na Javorščku, se je prikazal greben Rombona. Pogled se mi je kar prilepil nanj. Bil je namreč nazobčan kot rezilo žage. Skoraj prepričana sem, da zdaj gori rastejo smreke. Še pred nekaj leti je bilo tam samo kamenje. Pred našimi očmi se narava strahovito hitro spreminja. Naši, še nedavni predniki verjetno ne bi mogli verjeti svojim očem. Tisočletja so bili vrhovi gora samo belo kamenje, tako podnevi kot tudi v jasnih nočeh. In zdaj bodo ozeleneli!?

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Najin prijatelj Dragan

Že sem rekla Janeku, naj se obuje in obleče, da greva, pa se je ulilo. Janek je bil seveda razočaran, a človek mora imeti v rokavu vedno kakšnega asa. In jaz sem ga imela! No, pravzaprav sem imela v hladilniku dva zavitka listnatega testa, paradižnikovo omako, nekaj rezin šunke in malo sira. Janeku sem predlagala, da narediva polžke z okusom pice, seveda. Za naju in za Nado.

Kadar rečem za Nado, Janek pozabi skoraj na vse drugo. Testo sem položila na pult, mu razložila postopek, vse drugo pa je naredil sam! Morda sva nekoč že naredila takšne prigrizke, pa si mislim, da mu ni ostalo veliko v spominu. Glede na to, kako natančno je premazal in obložil testo, je najbrž kaj podobnega delal tudi v svojem delovnem centru. In najpomembnejše: prvič sem pomislila, da bi lahko nekaj takega naredil povsem sam. Prav milo se mi je storilo!

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: večni otrok

Potem sva imela neki dan opravke v bolnišnici, kamor Janek hodi na pregled sluha. Prav pogosto, k sreči, res nisva tam, me je pa presenetil, ker se ni nič bal in upiral pred vhodom. Ker sva skoraj povsod zgodnja, je bilo enako tudi tokrat. V čakalnici sva čakala še z enim starejšim gospodom, kmalu potem pa so bili zasedeni vsi stoli in ljudje so čakali še na hodniku. V nekem trenutku je Janek začel s svojim ritualom. Obe roki je dvignil v bližino svojih lic in glasno izdihnil. Izdih je bil včasih daljši, včasih krajši, a vedno dovolj glasen, da so se prišleki zastrmeli vanj.

Jaz imam dneve, ko mi niti na misel ne pride, da bi opazovala ljudi, in včasih dneve, ko se z opazovanjem lahko tudi zamotim. Očitno je bil ta dan tisti iz druge možnosti. Videla sem obraze, ki so osupnili, ko so zagledali Janeka, in njihov korak je zastal, preden so nadaljevali svojo pot. Pa oči, ki so strmele v neko točko na steni in včasih samo oplazile Janeka, pa ljudi, ki so vzeli v roke zgibanko z okenske police in strmeli v črke, vsake toliko pa jim je pogled postrani ušel na naju …

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana