Navaden dan nenavadne mame: večni otrok
Gotovo ste tudi vi že slišali koga – ali pa ga celo sami poimenovali – da je lahko odrasel človek večni otrok.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ob zadnjih mrzlih dneh sem zakurila peč na podstrešju, skrbelo me je, da bi mi pomrznila velika monstera, ki jo imam obešeno na tramu in je ne morem prenašati po hiši. Sicer ima že vsaj šest let in doslej se ni še nobeno zimo pritoževala. A morda me je nekje v nezavednem delu duševnosti še bolj skrbelo za knjige. Za vse tiste srečne duše, ki živijo v njih, pa nesrečne, vesele, razočarane, vsakdanje, izmišljene in še in še. Tako je Janek sedel na kavču, skrbel za glasbo, ve se, katero, zraven je bral besedila pesmi, ki so priložena ploščkom.
Še ena priložnost za ohranjanje branja! Jaz pa sem zlagala in prelagala knjige in še vedno se ne morem odločiti, ali bi jih uredila po velikosti, ali po avtorjih, ali po kateri drugi lastnosti. V resnici je pomembna pot, ne cilj. Kar samo pomeni, da se še dolgo ne bom o ničemer odločila, ker mi je pomembnejše, da jemljem knjige v roke in se poskušam spomniti vsebine.
Odkrila sem tudi vse izvode knjige Mali princ. Kadar sem imela, sicer bolj redko, možnost, sem v tujini poiskala to knjigo v njihovem jeziku. No, čeprav, na primer, francosko čisto nič ne razumem in ne znam brati, pa gledam tiste besede in vem, kaj piše. Ker jo znam v slovenščini skoraj na pamet.
Pravzaprav pa preberem prav vse, kar najdem o tej knjigi. In neki dan sem prebrala tudi, da je jungovska psihoanalitičarka Maria-Louise von Franz opredelila Malega princa in tako tudi pisatelja Saint-Exuperyja za večnega otroka.
Gotovo ste tudi vi že slišali koga – ali pa ga celo sami poimenovali – da je lahko odrasel človek večni otrok. Tak odrasel ima težave pri soočanju s čustvi, rad se izogiba odgovornosti in obveznostim v življenju, zanaša se na druge in pričakuje, da bodo oni reševali njegove težave, zanj so pomembni trenutni užitki in izogiba se vsemu, kar bi mu povzročilo nelagodje, zateka se v domišljijski svet …
Jaz sploh z ničimer ne bi mogla oporekati tej psihoanalitičarki, zagotovo je bila mnogo pametnejša od mene, pisatelj je že zdavnaj za mavrico, Mali princ pa živi svoje življenje naprej. In še vedno govori o odgovornosti do drugih, pomenu prijateljstva, ljubezni, o pomembnih človeških vrednotah. Tudi o tem, da odrasli pozabljamo na bistvo življenja, ker se nam zdijo pomembne samo materialne stvari. In tisto njegovo najpomembnejše sporočilo, da je včasih treba gledati s srcem … Oh, če bi ga vsi razumeli in poskušali udejanjati!
Večni otrok pa je tudi naslov drame, ki jo je napisala pred štiridesetimi leti izraelska pisateljica Nava Semel. Pripoveduje o družini, v katero se rodi deček Yotam, ki ima downov sindrom. O družbi in ljudeh, ki so polni predsodkov in tabujev. Odzivanje staršev, družine, sosedov, sorodnikov, skupnosti … pa tako neznansko predvidljivo.
V porodnišnici so mami, ki je bila v šoku, predlagali, naj ga kar zapusti, ker iz njega ne bo nič. Oče fantka si je pomagal s tekom in je tekel in tekel, kot da bi želel ubežati tej grozi. Sorodniki so se jih začeli izogibati, sosedje so šli raje na drugo stran ceste, da se ne bi srečali. Nihče ni vprašal: Kako je pa Yotam? Raje so govorili o nekom brez imena: kako pa je s tistim otrokom? Ena od babic je razglasila, da ima enega in pol vnuka. Torej je bil Yotam v njenih očeh le pol človeka, pol vnuka. Ko pa je mama prvič vzela Yotama v naročje, je pomislila, da je vendar človek, cel človek, kot ti ali jaz!
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
