Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Začnimo z anekdoto iz resničnega življenja, ki se je pripetila, ko sem zgoraj podpisani nekoč v družbi svojega tasta po televiziji spremljal tekmo slovenske košarkarske reprezentance.

Srečanje je bilo pomembno, nasprotnik pa močan, a naša ekipa je z Luko Dončićem na čelu dokazala, da lahko premaga vsakogar; obetala se je torej dobra, napeta tekma, v kateri je Slovenija imela realne možnosti za zmago.

Ko sem temu dejstvu dodal še navijaško pristranskost ter ščepec stare dobre otroške vere v pravljice, sem bil pri sebi precej trdno prepričan o uspehu – medtem ko je bil moj tast bistveno bolj črnogled. Ko so prvi koš na tekmi dosegli nasprotniki, je začel viti roke in bentiti pred zaslonom: »To ni ničemur podobno in že vidim, da smo izgubili!« To je bilo po točno dvajsetih sekundah igre.  

Odnosi

Dojenčica s tablico na vozičku

Da se pod Alpami zadnja leta nadvse radi predajamo najbolj priljubljeni med vsemi razvadami Zahodnjakov – godrnjavemu pesimizmu, opažamo in priznavamo tudi sami. Na vsakem koraku srečujemo preroke in prerokinje apokalipse, ki vpijejo, da bo šlo vse v maloro – nemalokrat pa tovrstno vpitje prihaja kar iz naših lastnih grl.

V raziskavi Vox Populi, ki jo za Dnevnik izvaja agencija Mediana, je zgolj med začetkoma let 2024 in 2025 delež ljudi, ki so bili prepričani, da bodo v novem letu živeli slabše, z 29 odstotkov poskočil na 45. Leto pozneje je utrip naroda izmerila evropska raziskava Eurobarometer in takrat je kar 57 odstotkov anketirancev in anketirank iz Slovenije potožilo, da se po njihovem zadeve pri nas ne odvijajo v pravo smer.

Shutterstock

Ko smo še verjeli vase

Če verjamete ali ne, nekdaj ni bilo tako; pravzaprav smo bili (vsaj sodeč po meritvah javnega mnenja) Slovenci in Slovenke nekdaj precej bolj dobrovoljni in polni vere v prihodnost. V rajnki Jugoslaviji, ki je sistemsko spodbujala solidarnost, utemeljeno na (nerealnem) mitu o utopični socialistični prihodnosti, v kateri naj bi se delovnemu ljudstvu cedila med in mleko, je bilo tudi pri nas ozračje bistveno bolj optimistično.

Leta 1972 je tako v raziskavi Slovensko javno mnenje (SJM) kar 60 odstotkov vprašanih povedalo, da bodo že v bližnji prihodnosti lahko uresničili nekatere, če ne že kar večino osebnih ciljev. Na drugi strani je bil občutek ogroženosti bistveno manjši, pa čeprav je bila hladna vojna na vrhuncu; velika večina anketiranih je ocenila, da državi ne preti resnejša nevarnost ne z zahoda ne z vzhoda.

· Odnosi

Tašča se vmešava v vajin odnos: kje postaviti mejo?

Osamosvojitev je ta občutja le še okrepila, mladi narod pa je bil kljub preizkušnjam še leta prepričan, da se mora na koncu vse izteči dobro; še leta 1999 se je skoraj tri četrtine zajetih v anketo SJM strinjalo, da so polni zaupanja v prihodnost.

Predvsem pa je bil slovenski človek takrat bistveno bolj prepričan o sebi in o svojih sposobnostih; tako je kar 88 odstotkov vprašanih ocenilo, da sami odločajo, kaj se jim dogaja v življenju. Danes so ti odstotki v veliki meri že obrnjeni na glavo, slehernik se čuti nemočnega sredi vrtinca dogodkov, na katere po lastni sodbi nima vpliva, država pa je v veliki meri izgubila samozavest, ko je zatajila svoj elan, svojo življenjsko moč.

Kaj se je torej zgodilo? In kaj se ni?

Slaba novica je dobra novica

Po globalni recesiji leta 2009 je svet preplavil val avtoritarizma in na vrh najmočnejših držav sveta prinesel agresivne populiste, ki odtlej rožljajo z orožjem, tudi atomskim, ter netijo lokalno omejene vojne; ob Donaldu Trumpu, Vladimirju Putinu, Benjaminu Netanjahuju, Kim Džong Unu in njihovih lokalnih klonih je resnično težko ohraniti mirno kri.

Za nameček so nam podnebne spremembe ušle izpod nadzora in planet postaja čedalje bolj neprijazen praktično pred našimi očmi. Tudi gospodarstvo niti približno ne deluje stabilno in obet nove recesije je venomer v zraku, medtem pa nam globalizacija izstavlja račun v obliki čedalje bolj množičnega priseljevanja.

· Odnosi

To so napake, ki jih septembra nehote naredijo številni starši

Ob vsem tem nas je doletela pandemija koronavirusa, ki je globoko razklala družbo in nas vse dodobra travmatizirala; prav to obdobje je bilo svojevrsten prelom, po njem se je pesimizem v Sloveniji dokončno utrdil kot na prvi pogled edina smiselna življenjska strategija – da se zdijo naši politiki povsem nesposobni odgovoriti na naštete izzive, je samo pika na i.

Vsa ta strašna dejstva nam nenehno vbijajo v glavo negativizmu zavezani množični mediji in tudi pametnjaki na spletu, ki se s pridom ravnajo po preprostem sloganu, ki smo ga nekdanji mladi študenti novinarstva slišali tudi od kakšnega predavatelja: »Slaba novica je dobra novica!«

Medtem ko nekdaj ni imel nihče pojma, če je v neki afriški vasi ptičja gripa pogubila petdeset piščancev ali če so v prometni nesreči v Nemčiji umrli trije najstniki, so danes tovrstne novice del nabora vab, s katerimi na svoje trnke lovi občinstvo nepregledna množica televizijskih in radijskih kanalov, spletnih portalov ter pozornosti željnih pridigarjev na Facebooku.

Posledica je vsesplošno bolehanje za »sindromom zlobnega sveta«, ki označuje neutemeljeno, na občutkih, namesto na dejstvih utemeljeno dojemanje okolice kot čedalje nevarnejše.

Shutterstock

Človeštvo najde pot (dokler je ne) 

V resnici prihodnost dejansko še zdaleč ni brezizhodna. Kakor so Trump in druščina že nevarni, pa v nasprotju s preteklimi samodržci tipa Hitler niso vsemogočni, temveč tako na nacionalni kot na globalni ravni še obstaja kritična masa drugače mislečih, ki jim zna pristriči peruti, bodisi s še vedno ohranjenimi mehanizmi demokracije bodisi z instrumenti še vedno delujočega mednarodnega prava ali pa kar z odkritim uporom.

Podnebne spremembe so resnično velika, bržkone kar največja težava človeštva, vendar še vedno lahko upamo, da bo tehnološki napredek, zlasti umetna inteligenca, pogruntal kakšno rešitev; če to spodleti, ne gre opustiti vere v osupljivo sposobnost človeštva, da se prilagodi in sčasoma spet uspeva tudi v najekstremnejših razmerah.

· Zaposlitev

Poklici prihodnosti: čas je za znanja, ki odpirajo nova vrata

Gospodarstvo se bo slej ko prej res pošteno zatreslo, toda cikli kriz in okrevanj so pač v naravi kapitalizma, ki ga zlepa ne bo pobralo. Priseljevanje, predvsem pa integracija priseljencev je vsekakor izziv, a nagrada za njegovo rešitev zna biti obilna, saj ob upadu rodnosti naša družba potrebuje dotok nove delovne sile/vplačnikov v zdravstveno in pokojninsko blagajno.

Pandemija korone je bila očitno stoletni dogodek in iz njega se je človeštvo nemalo naučilo ter na njegovi podlagi okrepilo svojo odpornost proti zlobnim virusom. V politiki pa so integriteta, morala in inteligenca prej izjema kot pravilo, pravi državniki so redki, sodobna država pa v veliki meri ne funkcionira zaradi ljudi, ki jo vodijo – temveč navkljub njim.

Shutterstock

Nostalgija za preteklostjo vodi v strah pred prihodnostjo

Poanta je, da je kaos od nekdaj spremljevalec človeštva; čeprav utegne vmes boleti, se na krovni ravni slej ko prej zadeve nekako uredijo, vmes pa se odprejo novi izzivi. Dolgoročno pa smo itak vsi mrtvi, zato se ne splača prav zelo sekirati. In vendar vsi skupaj z nekakšno čudno naslado počnemo prav to.

Če pa razlogi za tolikšno zaskrbljenost niso docela utemeljeni v resničnem dogajanju, je vzrok za pesimizem nemara v naši perspektivi. Nemara pa nam gre trenutno še predobro in imamo še preveč vsega – in več ko človek premore danes, več si želi v prihodnje in večji je njegov strah, da utegne to izgubiti. To razloži, zakaj skozi črna očala v prihodnost ne zremo le Slovenci in Slovenke, temveč celotna evro-anglo-ameriška civilizacija.

Tako je, na primer, ob 300. obletnici obstoja ZDA kar 40 odstotkov njenih državljanov in državljank menilo, da najmočnejši sodobni imperij sploh ne bo dočakal 500. rojstnega dne.

V raziskavi komunikološkega velikana Gallup konec lanskega leta so se za svetovne rekorderje v pesimizmu glede prihodnosti izkazali v Bolgariji, Bosni, Avstriji, Irski, Belgiji in Gani. Najbolj pa so se tega, kar prihaja, veselili v Kolumbiji, Keniji, Južni Afriki, Siriji in Savdski Arabiji.

Ob tem so raziskovalci ugotovili še en dejavnik, ki vpliva na dojemanje prihodnosti: starost. Menda po napolnjenem 18. letu vsako dodatno leto življenja za dodaten odstotek poveča verjetnost pesimističnega pogleda na svet, po 55. letu pa takšna drža postane prevladujoča.

Z leti se spomini prečistijo, saj se ljudje najbolj krčevito oklepamo najlepših, medtem ko boleče izkušnje raje potlačimo; rezultat je romantiziranje preteklosti kot »starih zlatih časov« ter zavračanje prihodnosti kot nerazumljive, neobvladljive in nevarne. V skrajnem primeru lahko tovrstna drža preide v strategijo obrambe pred naraščajočo depresijo in osamljenostjo, imenovano »anemoia« – hrepenenje po daljni utopični preteklosti, ki je sami nismo nikoli izkusili.

In tako ne čudi, da za najbolj pesimistične veljajo sicer relativno razvite, varne in bogate države z večjim deležem starejših, kar je seveda ena od prevladujočih lastnosti našega civilizacijskega kroga.

Arhiv

Tekme še ni konec

Obstaja pa še en dejavnik, ki je Slovence in Slovenke od časov, ko smo menili, da imamo usodo v lastnih rokah in da gradimo nekaj velikega, spremenil v namrgodene zmrde: razmah nebrzdanega kapitalizma, ki je razkrojil solidarnost, nas naščuval drugega proti drugemu in nas oropal vere v pravljice.

Posledica je prevlada boja za denar in ugled, v katerem je vsak sodržavljan potencialni nasprotnik, vsakdan pa je sestavljen iz mnogih majhnih porazov, prisilnih prilagoditev in drobnih razočaranj. Pesimizem je pravzaprav gonilo kapitalizma, kajti le prestrašen človek, ki se nenehno čuti ogroženega, bo nenehno v gibanju, ki poganja večno rast trgov.

· Domači

Iztok Gustinčič: Tega jutra ne bo nikoli več

V stanju vsiljene samoohranitvene borbe divjamo naokoli in počnemo vse, da bi izključili znameniti psihološki odziv »boj-beg-zamrznitev« ter se pomirili: iščemo uteho v delu, hlastamo po višjem statusu (in drug po drugem), predvsem pa – trošimo.

Ni nujno, da je apokalipsa dejansko pred vrati; dosti bolj verjetno je, da smo na tem svetu preživeli že zadostno število let na dovolj veliki nogi, sedaj pa gledamo preveč televizije in preveč brkljamo po družbenih omrežjih, namesto da bi se družili in povezovali.

Najboljše zdravilo zoper svetobolje je še vedno izkušnja človeške bližine, v kateri lahko vedno znova najdemo razloge za optimizem. »Jaz pa verjamem, da imamo mi to,« sem tedaj, skoraj desetletje bo tega, ob spremljanju tekme evropskega prvenstva med Slovenijo in Španijo dejal razočaranemu tastu; pogledal me je, se nasmehnil ob lastnem pretiravanju in do konca srečanja obsedel na kavču. Grizljala sva čips, se pogovarjala in navijala, naši pa so na koncu zmagali za dvajset točk.