Navaden dan nenavadne mame: Najin prijatelj Dragan
Če bi lahko odhode in prihode »prijateljev« v najino življenje tehtala, bi bila tehtnica vedno visoko na strani prihodov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Kadar imam nekaj malega časa ali kadar si ga pač vzamem, rada prebiram ljudske pregovore. In to ne samo slovenskih, temveč katerekoli, ki mi pridejo pod roko, bi rekla. No, časa zanje res ni treba veliko. Vedno so zelo kratki in potem lahko grem pomivat posodo in razmišljam o njih. Se ni treba čuditi, da zato skoraj vsak drugi dan razbijem kakšen lonček ali skodelico, da ne govorim o tem, da so moje roke take, kot da bi se vsak drugi dan borila s hudimi mačkami. Pač nisem takšne sorte, kot je bil menda Napoleon, ki je lahko delal sedem opravil istočasno. No, tisto, da je bilo eno od teh opravil namakanje nog v lavorju, je najbrž mit. Kakorkoli, razmišljam o pregovorih, ki so, po definiciji, ljudska knjižna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Ampak moji posodi to ni nič mar in potem je, kar je …
Zakaj kljub razbiti posodi to rada počnem? Zame je to uživaška sprostitev z mnogo izločenih hormonov sreče ali zadovoljstva. Na drugi strani pa nobena moja skodelica ni tako dragocena, kot je kakšna zanimivo in zvito zapisana življenjska izkušnja. Pregovori so običajno ponarodele izkušnje številnih generacij naših prednikov. Če bi bila dovolj bistra, bi jih že zdavnaj udomačila, si jih vzela k srcu, se kaj naučila iz njih! Tako pa … svoje izkušnje drago plačam in potem si lahko samo še rečem: »Prav so imeli,« ali: »Pa še res je!« ali: »Me bo kdaj izučilo?«
Tudi o prijateljstvu in prijateljih je veliko pregovorov! To nam pove, da je človeštvu pomembna tema (vrednota), najbrž od takrat naprej, ko sta se ugledala vsaj dva človeka. Prijatelj je oseba, ki je z nekom v iskrenem in zaupnem odnosu. Vedno pove, kar misli in čuti, ne obsoja, nas podpira, nas ne zapusti, kadar nam gre slabo ali se ne strinja z nami, nima nobenih skritih namenov o lastni dobrobiti … Oton Župančič je takole postavil prave besede na pravo mesto: »Prijatelj – to je beseda vseh besed! Kot meč svetlo nabrušen v ognju in strupu izkušen. On, ti – in na drugi strani magari ves svet.«
Morda sem zdaj tudi vas naravnala v to smer in razmišljate o svojih prijateljih. In si res želim, da bi jih našteli … mnogo!
Sama takole razmišljam o svojih: malo jih je, in zato so še toliko bolj dragoceni. Tako kot so redki tudi najbolj svetleči dragulji. Ko se je rodil Janek, so premnogi odšli. Nekateri takoj, drugi počasi in bolj po tiho. Če bi v meni zmagala mala hudobija, bi rekla, po tiho so se odplazili. Nekako jih naenkrat ni bilo več nikjer. Prijatelji? So pa v najino življenje vstopili nekateri čisto novi ljudje z dobrimi nameni. Potem ko sva z Janekom postala enostarševska družina, jih je spet veliko odšlo in nekaj malega prišlo. Enako se nama je dogajalo še v več drugih življenjskih prelomnicah. Če bi lahko odhode in prihode »prijateljev« v najino življenje tehtala, bi bila tehtnica vedno visoko na strani prihodov. Odhodi imajo pač svojo težo! Na misel mi pride tudi piramida prijateljstva. Pravi prijatelji so tisti čisto na vrhu, v konici, tisti, ki so še vedno z menoj.
Eden redkih v konici je tudi Dragan. In njegova družina iz najine doline. Spoznali smo se pred mnogo leti, ko je prišla v vrtec hčerka Pia. Otroček, ki ga ne pozabiš. Z nakodranimi svetlimi dolgimi lasmi je bila kot angelček. Potem sem spoznala vso družino, tudi nadvse ponosnega dedka. Pa saj ima na kaj biti ponosen. Danes je Pia že veliko in zelo uspešno dekle. Tam sredi pubertete, a nadvse prijazna, spoštljiva in pogovori z njo so izjemno prijetni. Dedek vedno posebej pozdravi Janeka, mu hupa iz avtomobila in pomaha. Vidim, kako je Janek vesel in zdaj že tudi prepozna njegov avto. Nikoli se ne razidemo, ne da bi kdo iz njihove družine ob koncu ponudil: »Karkoli potrebuješ, obrni se na nas, pomagali ti bomo.« Te besede so zame kot zdravilo. Dajejo tolažbo in pomirjajo moje stalno in trajno vznemirjeno srce in dušo: »Glej, če bo kdaj res šlo za življenje, imam nekoga, ki me bo podprl.«
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
