Osebni arhiv

Partnerko je spoznal že prvi dan študija na ekonomski fakulteti v Mariboru. Ob srečanju je doživel čustveni naboj, ki mu je takrat rekel ljubezen, danes pa pravi, da je bila to dinamika karmičnega odnosa, ki v nas zbudi vsa mogoča čustva. Če bi se to zgodilo zdaj, po vsem, kar ve, bi se mu verjetno prižgal rdeč alarm, da ta odnos ni pravi zanj, ker prihaja iz nezaceljene rane primarne družine.

Moral sem proč

 V Žalcu sta si uredila dom in si ustvarila družino. Rodila sta se jima dva čudovita fanta. Dokaj dobro jima je šlo tudi karierno, saj sta imela vsak svoje podjetje. »A v sebi sem čutil, kot da nisem na pravem mestu. Težko pojasnim, zakaj, ker še sam sebi nisem znal. Po eni strani čutiš, da imaš vse, kar potrebuješ, po drugi pa nisem bil srečen. Zakaj, če imam pa tako rekoč vse, kar družba narekuje, sem se spraševal.«

Neko noč je, kot bi ga nekaj gnalo, jasno začutil, da mora proč. »Ni mi bilo jasno, zakaj bi ženi napisal pismo, da odhajam. Ampak v resnici sem to storil. Napisal sem ji, da ne morem več.« Nikomur ni bilo jasno, zakaj se je to zgodilo, niti njemu niti ženi, še manj staršem. »Čeprav so mi vmes že rekli, da me razumejo, sem potem slišal tudi, da se mi je zmešalo, da sem neodgovoren; v partnerstvu je treba potrpeti, pravijo tisti, ki odnosa niso nikoli zapustili ne glede na to, kakšen je. Cel kup občutkov je bilo v meni, da sem nekaj naredil prav in nekaj narobe. Razjedala me je krivda do otrok, žene. Ni bilo logičnega odgovora. To se je zgodilo pred šestimi leti, ko sta imela otroka dve in štiri leta. Posvečal sem jima veliko pozornosti, vsaj štirikrat na teden sem bil z njima, nisem pa mogel ostati v partnerskem odnosu.«

Osebni arhiv

Spet nazaj

 Pri starših na Bizeljskem ni ostal dolgo, saj je potreboval čas in prostor, da najde odgovore na vprašanja, ki so ga begala. Preselil se je v Ljubljano, kjer je imel službo, in otroka sta redno prihajala k njemu. »Spraševal sem se, ali sem slab človek, ker nisem zdržal, nenehno so me prevevali negativni občutki.« V takem stanju ga je presenetilo koronsko obdobje. Ker so bile med občinami zapore in bi težko videval otroka, pa tudi ker z ženo še nista bila uradno ločena, se je preselil nazaj k družini. »Najbolj nenavadno je, da me je od vseh ljudi še najbolj razumela nekdanja žena. V tem času sva si vzela čas za razmislek, ali lahko na novo vzpostaviva odnos. Če danes pogledam z distance, sem se vrnil v odnos, ki si ga partnerka ni več želela, kot se je izkazalo pozneje. Kljub vsemu sva v tistih treh letih, ko sva bila spet skupaj, poskušala zvezo zgraditi na novo.« Tedaj je napisal šest ali sedem pesmi in jih objavil na družbenih omrežjih. Pesem o sreči so opazili na njegovem rodnem Bizeljskem in ga povabili na literarni večer. »Kakšnih petdeset ljudi je prišlo, tudi moja žena in sinova so bili tam. Povedal sem jim svojo izkušnjo, da sem odšel od žene, ker nisem bil v stiku s sabo, da sem hrepenel po zunanji sreči in prezrl, kaj imam doma. To je bila idilična slika družine, ki je šla narazen in se spet združila. Vendar je to le del zgodbe.«

Fizične bolečine

Kmalu po tem dogodku so se Leonardu začele pojavljati zdravstvene težave. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana