Šimen Zupančič

Njeni stavki ostajajo nedokončani, mukoma tipa za besedami, ki potem obvisijo v zraku. Vsa tista številna tropičja v tem besedilu so besede, ki so se izgubile v mučni tišini, se končale s težkim vzdihom ali z brisanjem solznih oči. Robček, ki ji ga ponudim, je kmalu čisto premočen. To ni tisti sproščujoči jok, ki prinese olajšanje. Ko ga je konec – nikoli za dolgo – je obup še vedno tam.

Ko sem Marijo prvič poklicala, je povedala, da je na urgenci. Nisem čisto dobro razumela, zakaj. »Hudo je,« je razložila, ko smo jo obiskali v majhnem kraju na Koroškem, »zadnjič me je tako pobralo, da sem šla na infuzijo. Stres se nabira in nabira in nabira. Z nikomer se ne pogovarjaš … Tako težko mi je bilo …«

Ni bilo vedno tako. Takrat, ko je še imela službo, »je bilo čisto drugače, lahko sem si tudi kaj privoščila, otroku in sebi. Zdaj sem pa čisto na dnu. Sama se ne znam pobrati,« pravi in spet jo oblijejo solze. Po poplavah so v podjetju, v katerem je bila zaposlena deset let, začeli odpuščati. Tudi njo so odpustili.

To je to

»Veliko časa sem potrebovala, da sem se pobrala. Partner je odšel, s hčerko sva ostali sami. Tudi on nekaj mesecev ni delal, ker je bil bolan. Zdaj je tudi on čisto na dnu. Ima tako službo, da ga nikoli ni bilo doma. Navajen je, da živi sam, in mu je šlo vse na živce. Da ne bi midve trpeli, se je raje umaknil.« Pustil jima je subvencionirano stanovanje. Dobivata socialno pomoč in vsake tri mesece hrano od Rdečega križa. Na drugi strani so neplačan kredit, prekoračen limit na računu, neplačane položnice, ki se nabirajo. »Skušam čim prej vse odplačati, kolikor sem zmožna, kolikor lahko. Denar si razdeliš, da plačaš tisto, kar je najbolj nujno, da imaš kaj jesti, in to je to.«

Kakšen je videti njen dan? Hudo je, pravi. Samo to zmore povedati. Čez čas pristavi, da gre kdaj na sprehod. In medtem ko so dnevi peklenski, so noči še hujše. »Zvečer, ko se uležeš, lahko do petih zjutraj tuhtaš, pa ne najdeš nobene rešitve, in ko vstaneš, si zanič. … Rada bi se zbudila in začela normalno življenje. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje naspala. Ležeš in premišljuješ, kaj bi naredil, da začneš normalno živeti, da začneš delati.«

Zdaj je brez službe in brez moža. Čisto sama. Prijateljic, ki bi se jim lahko potožila, nima. Sorodnikov, na katere bi se lahko oprla, tudi ne.

Sama.

Šimen Zupančič

Ne vidim izhoda

»To traja že kakšnega pol leta. Ločitev, vse to … Hudo je bilo. Ne vidim rešitve v tem, da jemlješ pomirjevala in si kot zombi, vlečeš se iz dneva v dan … Ne vidim nobenega izhoda.« Težko je zadelo tudi hčerko, najstnico v zadnji triadi devetletke. Prej je bila odličnjakinja, potem je popustila. »V šoli je imela same petke, potem pa … Je bila kar tiho, nikomur ni nič razlagala. Zelo je bila žalostna.« V šoli so to na srečo opazili, poklicali so mamo in jo vprašali, kaj se dogaja. »Potem se je hitro pobrala in je na koncu imela same petice.«

Nadaljevanje zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Za njeno normalno življenje

· koda namena: CHAR

·     namen: Veriga dobrih ljudi

·     IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, odprt pri Addiko bank Ljubljana

·     sklic: SI00 650-1081

·     prejemnik: Zveza Anita Ogulin in ZPM, Proletarska 1, 1000 Ljubljana

revija Jana