revija Jana

V naslednjih minutah se je ugasnila luč pri zgornjih sosedih, potem pa so omagali še turisti v hiši na koncu ulice.

Malo za šalo: če se bo tale tekst zdel kot kakšen sentiment, boste imeli prav! Predvsem pa imajo v tem trenutku sentiment moje roke! Dva odprta žulja, ki sta me pekla ves večer, in v konicah prstov zbadanje tisoč iglic, za kar pa so odgovorne koprive.

Zjutraj sva se z Janekom odpravila na vrt po solato. In ker je bil fant pri volji, da si odpočije pred hišico, sem hitro izvlekla kosilnico, da bi pokosila vsaj okoli hišice. Stara reva se mi ni nikoli v sedmih letih uprla, včeraj pa je postala muhasta. Čeprav sem ji kupila novo kanto bencina in jo je Janek nazadnje lepo očistil po košnji z leseno palico in postrgal z nje vso travo, se je tokrat uprla. Večkrat sem jo poskusila zagnati s potegom vrvice, sonce je že žgalo vse naokrog, jaz v bojni opravi z rokavicami, roke so se potile in žulja sta se razpočila. Obupala je kosilnica in obupala sem tudi jaz! Zdaj je v kleti in za kazen jo čaka pregled pri kakšnem strokovnjaku. Če ga bom našla tukaj naokrog!?

In kje je tukaj sentiment? Ah, malo jeze in malo obupa, na koncu pa vdanost. Brez dela na vrtu pač ne ostanem!

Na zgornjem vrtu so se paradižniki odločili, da bodo dozoreli. Janek je nabral devet rdečih, večjih od njegove mehke dlani! Kar na en dva tri so bili v vrečki, medtem sem jaz na sosednji gredi oprezala za kakšno kumarico, a tokrat so bili polži prehitri. Vendar si tega ne ženem k srcu, Janek jih ne mara, jaz pa se tolažim, da tudi tako skrbim za ravnovesje v naravi. No, ja!

Nabrala sem solato in malo peteršilja, liste blitve in nekaj korenčkov ter drobno šalotko. Morda bom vse skupaj lahko skrila v kakšni omaki za Janekove testenine. In sentiment je v tem, da je zelenjava z najinega vrta prav gotovo mnogo bolj okusna, dišeča in zdrava (če je le kaj še zdravo v teh časih). Predvsem pa sva jo pridelala sama in oba z Janekom sva nekaj žrtvovala za to: Janek je moral hoditi v hrib med visoko travo in se izogibati sledem ovčk, ki so se prejšnji dan pasle tam naokoli. Včasih mu je uspelo, včasih ne, vedno pa je bil potrt, ko je opazil svoje umazane superge. Jaz pa sem, kot čisto preveč kampanjska vrtnarica, več žrtvovala psihično kot fizično. Ko sem iskala priložnosti, da je bil tudi Janek pri volji za vrt. A kaj bi o tem. Letos nama res gre!

In pred nekaj dnevi sva se spravila še na pospravljanje kleti. Malo mi je nerodno priznati, ampak sedem let sem bolj ali manj skladiščila kramo. In po sedmih letih sem spoznala, da vse le ne pride prav! To je šele sentiment! Zarjaveli žeblji, za katere je Vojko mislil, da jih bo vseeno lahko še porabil na vrtu, pa orodje brez ročajev, pa cepini, s katerimi je vlačil debela debla iz gozda, in motorni žagi … Vse je še enako kot takrat, ko jih je odložil. V nekem skritem kotu so v starih odejah neko zimo očitno stanovale podnajemnice: miške! In se lotile tudi mojih obodov iz stiroporja, ki sem ga kopičila za božične venčke. Že sedem let nisem naredila nobenega …

Polno sentimenta se mi je trgalo v duši. In za vedno bo ostal tam, čeprav sem odvlekla kar nekaj vreč, po sedmih letih prvič, na smetišče.

Janeku sem prinesla iz druge kleti veliko škatlo in v njej zgoščenke z glasbo in filmi. Za glasbo imava še vedno predvajalnik, za filme pa ne več. S seboj sva jih ob vseh selitvah in tudi tokrat nisem mogla vreči stran. Janek jih je pregledoval in zlagal v drugo škatlo, ki je potem romala na podstrešje. Zložil jih je na dve polički sklednika. Morda bo vse skupaj čez sedem let ali pa še nadaljnjih sedem let … komu prišlo prav!? Ali pa bo ostal samo sentiment na reči, ki jih je Janek imel rad? Ali pa bodo ostale samo še kot neki oddaljen spomin na naju, brez sentimenta? Kdo bi vedel.

Opazovala sem Janeka, ko je prelagal zgoščenke svoje nekoč tako priljubljene nadaljevanke. Še zdaj jo rad pogleda, če naleti nanjo na televiziji. Malo je obračal v rokah rdeče škatlice in morda se je spomnil kraja in stanovanja ter celo časa, kjer sva nekoč živela. Še enkrat več mi je bilo neskončno žal, da ne znam brati njegovih misli! Da tolikokrat ne vem, o čem razmišlja in kako … A sentiment je vendar očitnejši! Zagotovo so mu slike zgoščenk priklicale kakšen spomin, če ne spomina, pa vsaj občutek! Na čas, ki ni bil najbolj prijazen z njim in niti z menoj. Najbrž jo je zato hitro popihal s podstrešja, ko je izpraznil škatlo …

Takšen je torej moj sentiment v tej noči. Ko mislim na vas, ki tole berete. In si predstavljam, da marsikdo od vas ravno v tem času, v zgodnjem, zgodnjem jutru, tudi premišljuje o svojih sentimentih. Morda o tistih, ki so minili, morda o tistih, ki vas še čakajo.

Tisti, ki so minili, so bili lepi, prijazni, včasih tudi grenki, žalostni … A prav zaradi tega so danes, tudi to noč, naši občutki globlji in bogatejši. Tudi tisti, ki bolijo. In zaradi tega bomo znali v prihodnje sprejeti vse, ki nas še čakajo.

Zagotovo vam jaz privoščim samo tiste prve, lepe, božajoče, tople ... A moje dobre želje pač niso dovolj, da med njimi ne bi našli tudi tistih drugih, ki pa so prav tako pomemben del našega življenja, čeprav se nas dotikajo boleče. Nič hudega, so že mimo in nam povedo, da smo še vedno čuteči in živi.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana