UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pismo bralke:

"Niti ne vem, ali moj problem spada v vašo rubriko, saj se v bistvu ne tiče vzgoje, ampak bolj vtikanja vanjo. Moj bratec, ki ga nisem nikoli spoznala, je v prvem letu življenja umrl. Mama mi je povedala, da so šele pozneje ugotovili, da ni mogel pravilno prebavljati hrane. Še vedno postane solzna, kadar ga kdo omeni, pa je od tega preteklo že veliko let. Zaradi tega dogodka se ni mogla odločiti za novo nosečnost, potem pa je nenačrtovano zanosila z mano. Bila sem preveč zaščiten otrok, mama je bila stalno za menoj, ni mi dovolila, da se družim s tistimi, ki so mi bili všeč. Kot otroku mi je to prijalo, kot najstnici pa mi je ta stalna kontrola šla na živce. Imela sem nekaj fantov, z nobenim ni bila zadovoljna. Mojega sedanjega partnerja sprejema nekoliko bolje. Živiva pri nas, hiša je velika in imava celo nadstropje zase, a ne vem, ali je bila to prava odločitev. Imava enoletno deklico, ki je bila rojena nekoliko prezgodaj in ob rojstvu malo prelahka, a je popolnoma zdrava. Mama stalno hodi k nama, kontrolira, kaj je jedla, ali dovolj spi, ali je premalo ali preveč oblečena ... Bog ne daj, da jo sliši jokati, takrat šele pridrvi gor, nama jo vzame iz rok in mi s tem vzbuja občutek krivde. Takrat vpijem nanjo, potem se zjoka, meni pa postane žal, a se vse skupaj zelo hitro ponovi. Partner je do nje tolerantnejši, a tudi njemu ni vseeno. Raje je tiho, ne ve, kaj bi lahko naredil, čeprav me podpira. Kaj sploh lahko storim?"

Petra

Nasveti

Vprašajte Evo: Moj sin je ... čuden?!

Odgovarja Eva Hrovat Kuhar 

Nikar naj vas ne skrbi, tudi vaše vprašanje se še kako tiče vzgoje oziroma občutka nebogljenosti ob vtikanju najbližjih v vzgojo. Gre za ustvarjanje zdravega okolja za vašo malčico.

Jaka Koren

Mamino preverjanje izvira iz občutka lastne izgube

 Ozadje vajinih težav je najverjetneje v njeni travmi ob smrti otroka, ki nepredelana še vedno tli v njej in ji še vedno prikliče solze. Verjetno vas hoče zaščititi pred tako izkušnjo, a pristopa k temu pretirano zaskrbljeno.

Najraje bi vas imela vse pod perutko

Ko ste odraščali, vas je čuvala kot punčico svojega očesa v dobri veri, da vam bo v življenju prizaneseno, zato  je težko sprejemala vaše samostojne odločitve in tudi izbiro prijateljev. Stalno jo je skrbelo, da bi se vam kaj hudega zgodilo, zdaj pa je to skrb prenesla na vnučko. Iz nje govori strah, ne nezaupanje v vas. Ne preverja vaju, le miri svoj strah, verjetno se tega niti ne zaveda, ob kontroli se počuti bolj varno. Ne zmore verjeti, da je vaša deklica kljub začetni majhni teži zdrava in žilava, ampak se mora o tem znova in znova prepričevati. Verjamem pa, da vas to močno ujezi.

Razumeti obnašanje še ne pomeni, da ga sprejmemo

 Vse to bi bila možna razlaga njenega odzivanja, seveda pa to ne more biti opravičilo zanj. Družinska enota ste zdaj vi trije  s partnerjem in hčerkico in vidva sta starša. Videti je, da se popolnoma ustrezno spopadata s starševskimi izzivi, da pa sta bolj nebogljena v komunikaciji z vašo mamo. Vpitje nanjo ne bo pomagalo, to že veste in imate zaradi tega tudi slabo vest. Na srečo imate podporo v partnerju in podobno razmišljata.

Kričanje ne postavlja meja, le pogovoru to uspe

 Sami ste videli, da vaše kričanje sicer povzroči mamin umik in trenutno zmanjša vašo napetost, a hkrati povzroči jok in užaljenost ter občutke zavrnitve, kar ne zdrži dolgo. Take reakcije vam le jemljejo energijo in ne pripomorejo k rešitvi. Obe se počutita razvrednoteno, mama, ker vpijete nanjo, pa vam po svojem prepričanju želi le dobro, vi pa, ker ne zmorete drugače prekiniti tega nadzora.

Odnosi

Vprašajte Evo: Hči noče na popravni izpit

Nadzor ni podpora

 V takih primerih pomaga le pogovor in ne očitanje, poskrbite, da se ne bo počutila ogroženo. Mirno lahko načnete bolečo temo izgube bratca in izrazite svojo domnevo, da ta še vedno vpliva nanjo. Povejte, da cenite njeno pomoč, a le, kadar zaprosite zanjo. Zagotovite ji, da sta s partnerjem suverena v svojem starševstvu, da je deklica popolnoma zdrava. Povejte, kaj vas najbolj moti, mislim, da je to predvsem stalno preverjanje. Povejte, da vam je hudo, kadar kričite nanjo in da vas to navda z dodatnim občutkom krivde, da vam njen nenehni nadzor  ruši samozavest, vi pa želite, da vam zaupa. Potem se bo zaupanja navzela tudi deklica.

Vsak od vas lahko stopi korak nazaj

 Tu ne gre za iskanje krivde ali krivca niti za stresanje jeze na mamo, ampak za postavljanje novih pravil. Skušajte se dogovoriti za taka, ki bodo sprejemljiva za vse. Vaša mama naj bo v funkciji babice, ne pa v vlogi za vse odgovorne osebe. Najbolje bi bilo, da poveste, da ne želite, da kar naprej prihaja k vam in vaju s partnerjem kontrolira. Ne zaradi tega, ker ne bi bila dobrodošla, ampak ker to občutita kot izraz nezaupanja v vajine sposobnosti. Povejte mami, da razumete njeno bolečino in cenite njeno skrb, hkrati pa želite, da vaša deklica odrašča v mirnem in ljubečem okolju brez vpitja in živčnosti. Ni treba izbirati med mamo in svojo družino, omogočite razmere za sodelovanje, ki bo po volji vsem. Srečno!

Eva

revija Jana