Kako je brutalno mučeni svetnik iz 3. stoletja postal gejevska ikona
Rimski vojak, ki je umrl zaradi svoje krščanske vere, je skozi stoletja postal simbol gejev – od Oscarja Wilda do Keitha Haringa. Zakaj?
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Izraz »gejevska ikona«, ki je pomensko in čustveno zelo nabit, se pogosto uporablja za kultne zvezdnice, kot so Judy Garland, Cher in Madonna, ki se jih na nek način n dotakne nič in one sprejemajo vse. Status gejevske ikone je lahko tudi izraz priznanja in kljubovanja. To nedvomno velja za svetega Sebastijana, rimskega vojaka, ki so ga ubili zaradi njegovih verskih prepričanj leta 288 n. št., med dolgotrajnim preganjanjem kristjanov s strani cesarja Dioklecijana.
Pretepen do smrti
Sebastijana kot svetnika častita tako Katoliška kot Pravoslavna cerkev. Po legendi naj bi ga pretepli do smrti, potem ko je Dioklecijana obsodil zaradi njegovih »grešnih« poganskih nazorov.
Toda za umetnike in gejevsko domišljijo je postal pomembnejši zgodnejši napad nanj. Cesarjevi možje so ga privezali k drevesu in prestrelili s puščicami. Prav ta prizor je neznanega mučenca spremenil v trajno umetniško muzo in simbol gejevske želje. Samo v zbirki londonske Narodne galerije je kar 14 upodobitev svetega Sebastijana.
Kako je nastal kult svetega Sebastijana
Začetke njegovega statusa gejevske ikone - Slovenci mu rečemo sveti Boštjan, lahko iščemo v kulturno prelomnem obdobju renesanse med 14. in 17. stoletjem. Pomembni umetniki, kot so Guido Reni, El Greco in Sandro Botticelli, so njegovo s puščicami prebodeno telo upodabljali z izrazitim homoerotičnim podtonom.
Daniel Fountain, predavatelj umetnostne zgodovine in vizualne kulture na britanski Univerzi v Exetru, je za BBC pojasnil, da umetnostni zgodovinarji puščice pogosto razumejo kot falični »simbol penetrativnega spolnega odnosa in kvirnosti«. Clare Barlow, direktorica muzeja People’s History Museum in kustosinja razstave Queer British Art 1861–1967 v galeriji Tate Britain, meni, tako BBC, da imajo puščice na številnih slikah »izjemen psihoseksualni pomen«, ne glede na to, ali je bil to umetnikov zavestni namen.
Lep mladenič
»Ker je Sebastijan pogosto upodobljen kot zelo lep mladenič, je vse skupaj še privlačnejše,« dodaja. V renesansi, ko je bila družba do homoseksualnosti veliko manj strpna, so upodobitve njegovega vitkega in poželjivega telesa postale priljubljene in pomenljivo dvoumne. Podobno kot Michelangelov David, ki je v marmorju utelešal ideal moške lepote, so slike lepega in preganjanega svetnika omogočale družbeno sprejemljiv izraz moške homoseksualne želje.
Barlowova opozarja, da je pogosto zelo težko ugotoviti, ali je šlo za umetnikovo zavestno namero ali pa je takšen pomen delu pripisala skupnost gledalcev, željna lastne reprezentacije. V nekaterih primerih je šlo verjetno za oboje.
Intelektualna kvir referenca
Sebastijan je sčasoma postal nekaj, kar bi danes lahko opisali kot prefinjeno, intelektualno kvir referenco. Pisateljica, performerka in pedagoginja Holly James Johnston, ki se mu je leta 2025 poklonila z živo skulpturo v londonski zbirki Wallace, pravi, da je »kult svetega Sebastijana dosegel vrhunec« ob koncu 19. stoletja.
Takrat so ugledni intelektualci, kot so Oscar Wilde, angleški esejist Walter Pater in francoski pisatelj Marc-André Raffalovich, izražali svojo naklonjenost svetniku in s tem prikrito sporočali svojo spolno usmerjenost.
Izražanje prek kodiranega jezika
Raffalovich je veliko pisal o homoseksualnosti v času, ko je bila ta tema tabu, vendar je svoje gejevske želje težko usklajeval z verskim prepričanjem. Ko je leta 1896 vstopil v katoliški red, si je v čast najljubšemu svetniku izbral ime brat Sebastijan.
»Sebastijan je postal del nekakšnega kodiranega kvir jezika,« pravi Johnstonova. »Za izobražene moške je bil način, kako izraziti svoje želje prek ikone, ki so jo drugi kvir posamezniki nemudoma prepoznali.«
Kaj vse predstavlja Sebastijan
Njegova privlačnost za kvir skupnost pa sega veliko globlje od zunanjega videza. Kulturna kritičarka Susan Sontag ga je v eseju Umetnik kot zgledni trpin iz leta 1962 predstavila kot arhetipski primer »zglednega trpina«, tudi zato, ker so umetniki njegovo mučeno telo olepševali in poveličevali.
»Skoraj vedno je upodobljen v kontrapostu: ena noga nekoliko popusti, telo pa se lepo povesi. Nato se ozre proti nebu, kot da prosi ali si nečesa želi,« je pojasnil umetnostni zgodovinar Dominic Johnson z Univerze Queen Mary v Londonu.
Simbolika puščic postane še bolj sugestivna, ko jo umetniki povežejo z izrazom, ki na Sebastijanovem obrazu spominja na spolni zanos. »Na El Grecovi sliki Mučeništvo svetega Sebastijana je skoraj videti, kot da mu pregrinjalo drsi s telesa,« pravi Johnstonova.
Čustvena bolečina
Tudi njegova čustvena bolečina omogoča številne interpretacije. Sebastijanova zgodba lahko po Johnsonovih besedah posebno močno nagovarja ljudi z »nihilističnim« ali temačno romantičnim pogledom na homoseksualnost, zlasti v manj strpnih obdobjih.
»Bil je nekdo, ki je poskušal prikriti, kdo je – kristjan –, nato pa ga je družba zavrnila in preganjala zaradi njegovega prepričanja,« pravi Fountain. »Številni kvir umetniki so se prepoznali v tej zgodbi o izključevanju.«
Oscar Wilde ali Sebastian Melmoth
Med njimi je bil Oscar Wilde, ki si je v zadnjih letih življenja v pariškem izgnanstvu nadel psevdonim Sebastian Melmoth. V Francijo se je umaknil po tem, ko je bil leta 1895 zaradi odnosov z moškimi obsojen in zaprt zaradi »hude nespodobnosti«.
Japonski pisatelj Yukio Mishima je povedal, da je znamenita slika svetega Sebastijana spodbudila njegovo spolno prebujenje. Pozneje je v znameniti seriji fotografij tudi sam poustvaril mučenčevo pozo telesa, prestreljenega s puščicami.
Njegov vpliv v 20. in 21. stoletju
Sebastijanov status gejevske ikone se je po stonewallskem uporu leta 1969, ki je spodbudil sodobno gibanje za pravice LGBTQ+, še okrepil.
Umetnik, režiser in aktivist za pravice gejev Derek Jarman se mu je leta 1976 poklonil s filmom Sebastiane. Film je veljal za prelomen zaradi neposrednega prikazovanja moške golote in pozitivnih upodobitev gejevske spolnosti.
Po Sebastijanu, ki ga igra Leonardo Treviglio, hrepeni njegov poveljnik, ta pa ga nazadnje tudi ubije. Dva druga vojaka sta medtem prikazana v ljubečem homoseksualnem razmerju. Film je pomemben deloma zato, ker je bil tako sporen, zlasti ko so ga leta 1985 predvajali na britanski javni televiziji.
Strokovnjaki so tudi mnenja, da je Jarmanov nežen in erotičen film dokončno razkril svetnikov dotlej napol prikriti status gejevske ikone. Barlowova se strinja: Jarman je sprejel homoerotični podtekst številnih renesančnih slik zapeljivega svetnika in ga »navil do enajst«.
Ker je Sebastijanov simbolni pomen tako večplasten in globoko ukoreninjen, se je lahko prilagajal različnim obdobjem. Na vrhuncu epidemije HIV/aidsa v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih so njegovo podobo uporabljali sodobni umetniki, kot sta Keith Haring in David Wojnarowicz, ki sta oba umrla zaradi bolezni.
V srednjem veku so Sebastijana častili kot svetnika, ki ljudi varuje pred kugo, morda zato, ker naj bi Irena pozdravila njegove rane od puščic.
»Očitne so vzporednice z osemdesetimi leti in povsem drugačno epidemijo, ko upodobitve Sebastijana predstavljajo kot nekakšnega zavetnika kvirnosti, bolezni in vztrajnosti,« pojasnjuje Fountain.
Britney Spears v stilu mučenika
Sebastijan še danes navdihuje umetnike in performerje LGBTQ+. Ko je londonska galerija Residence leta 2022 pripravila skupinsko razstavo, posvečeno Britney Spears, je multidisciplinarni umetnik Gray Wielebinski ustvaril instalacijo, ki se je navezovala na bič z njene svetovne turneje leta 2009, pitona z nastopa na podelitvi MTV leta 2001 in Sebastijanove značilne puščice. Umetnik je s tem povezal Sebastijanovo preganjanje z načinom, kako naj bi bila zaradi izjemne slave tarča napadov tudi Spearsova, sodobna gejevska ikona.
»V Sebastijanovem pogledu je na številnih delih nekakšna vednost, v njegovi drži pa milina in dostojanstvo,« je takrat povedal Wielebinski. »Britney sem želel podeliti enako milino in nekoliko več nadzora nad lastno usodo.«
Status gejevske ikone
Sebastijana umetniki upodabljajo, kvir misleci pa sprejemajo že stoletja, zato je njegov status gejevske ikone danes tako zapleten kot nesporen. Vendar v načinu, kako ga razumemo, ni nič marginalizirajočega. Nasprotno: zgodovinska osebnost, o kateri v resnici vemo zelo malo, je postala neusahljiv vir moči in ustvarjalnega navdiha. Dokler bodo kvir ljudje v njegovi podobi prepoznavali dele sebe, bo njegova zapuščina živela naprej in dobivala nove, vedno znova presenetljive pomene.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.