revija Jana

Če bi kdo snemal resničnostni šov z naslovom Svet 2025, bi ga verjetno že zdavnaj preklicali – preveč napeto, preveč čudno, preveč resnično. Ukrajini namigujejo, naj »za mir« prepusti del ozemlja, kar zveni kot: »Če vas kdo udari, mu dajte še ključe stanovanja.« Gaza je izginila z naslovnic, čeprav zdaj tam umirajo še zaradi lakote, saj humanitarna pomoč ne pride do ljudi, orožje pa kupujemo, kot da zbiramo sličice za album. In nekoč ga bo treba uporabiti, menda ga ne bomo hranili za muzej?! Podnebje medtem vztrajno razpada kot stara klima v bloku. Kako v vsem tem ostati optimist? Kje poiskati drobce upanja? In predvsem – kaj lahko stori prav vsak izmed nas, da bo jutri vsaj malenkost boljši? To so vprašanja, ki smo jih zastavili modrim ljudem.

Mateja J. Potočnik

Osebna nevtralnost ni več mogoča

Svetlana Slapšak, antropologinja: »Povsod so pozaba, nesramnost, izguba političnega vonja in neverjeten padec javnega diskurza, to je najbolj vidno, povsod. Prva leta po osamosvojitvi so še bili ljudje, ki so znali veliko povedati. Ko so se dogajali nacionalizmi in grobosti, si vedno pomislil na to, da se bo nekdo oglasil in povedal kaj o tem. Danes pa ne več, ni stabilnega mnenja, razmišljanja, logike. Osebna nevtralnost ni več mogoča, politika je izgubila vsako kredibilnost, zunaj Slovenije še bolj kot znotraj … Edino, kar ostaja, je iniciativa državljanov, ki jo sprožijo pametni posamezniki v atmosferi kritičnosti in razumnih debat. Drugo, kar bi lahko pomagalo zoper zločinske klovne, ki vodijo svetovno politiko, je mednarodno sodelovanje državljanov zunaj politike, čez meje in zoper vsako vojno in nasilje.«

Mateja J. Potočnik

Ostali smo brez odgovorov 

Slavko Bobovnik, dolgoletni voditelj in novinar na TV SLO: »To so vprašanja, ki bi jih morali zastaviti že zdavnaj. Je pa res, da če smo jih, smo ostali brez odgovorov. Ko sem na okroglih mizah podvomil o evropskem zelenem prehodu, če pa 98 odstotkov sončnih panelov uvozimo iz Kitajske, so rekli, da sem laik in ne razumem. Ko sem ob ruski agresiji na Ukrajino spomnil na sporazume iz Minska, je bil odgovor enak. Ko sem med covidom vpil, da je zapiranje meje nesmiselno, če tam ni kontrole in jo vsak dan prečka stotine ljudi, sem bil rdečkar. Ko sem, sem pač s kmetov, podvomil o nekaterih ukrepih kmetijske politike, so mi rekli, da se slinim črnuhom. In tako naprej in tako naprej. Evropski in slovenski politiki gledajo na svet izključno skozi svoje denarnice in politično preživetje. In kdo bi to znal bolje kot ameriški »monarh«, ki zdaj rešuje svet in pred katerim kot šolarji sedijo evropski politiki, medtem ko naši ostajajo pri neporavnanih računih iz leta '45 in '91. Oboji skupaj pa nimajo pojma, kaj bo jutri, kaj šele, kaj nas čaka leta 2050. In moji bivši poklicni kolegi? Saj jih berete in gledate: kdo sme kam s helikopterjem; kdo in s kom se bo poročil; kdo je zakuhal katastrofo na cestah ali v zdravstvu, in skoraj nič o tem, kako te katastrofe rešiti. Ampak tudi jaz, ki to pišem, in vi, ki to berete, nismo nedolžni. Napačna imena obkrožimo na volitvah, lajki pod nesramnostmi na spletu ali kolesarjenje ne rešujejo države. Ob polnem nakupovalnem vozičku pozabimo na 18.000 mrtvih otrok v Gazi in lastniki orožarskih delnic z rekordnimi donosi ne vidijo 150.000 mrtvih Ukrajincev.  Je mogoče, je treba ostati optimist, poskušati obrniti stvari na bolje in gledati naprej? Nujno! Poglejte kdaj v oči svojih otrok in vnukov. Si res zaslužijo planet, kot jim ga prepuščamo? Mimogrede: v polni dvorani v Slovenski Bistrici pred meseci govorimo o 40. obletnici Nata. Nekje zadaj vstane študent in pravi (po spominu): »Nikar nas gospodje ne oblačite v uniforme in pošiljajte umirat pred topovske cevi, da bi tam poravnali tisto, kar ste vi zaj…«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana