Urška Krišelj Grubar

Z Rokom Finkom, argentinskim Slovencem, sva se srečala na promociji knjige Brine Svit Adiós, Buenos Aires. Rok je eden od likov v tej knjigi, eden tistih resničnih ljudi, ki jih je pisateljica srečevala in poslušala, ko je iskala zgodbe o slovenskih izseljencih v Argentini. Tokrat je vstopil  v našo zgodbo in iz prve roke povedal, kakšno je življenje v Argentini danes, pod novo oblastjo, v času, ko se država znova spreminja in ljudje živijo v precejšnji negotovosti.

Rok je diplomirani ekonomist in psihološki svetovalec, vse življenje pa ga spremlja glasba. Desetletja je pel v zborih in inštrumentalnih zasedbah, imel svoj ansambel, bil dirigent v zborih, prirejal in ustvarjal nove skladbe, poučeval petje. Danes, ko je inflacija v Argentini zelo visoka in se cene spreminjajo iz dneva v dan, mora kljub pokojnini voziti taksi, da lahko dostojno živi.

##PAIDBREAK##

Pove, da ponoči ne vozi več, ker je preveč nasilja in negotovosti. Njegova tiha želja je najbrž tudi zato povezana s tem, da bi zadnji del življenjske poti preživel v Sloveniji, zeleni oazi miru, kot ji reče, deželi njegovega srca, kjer se počuti doma.

Otroci nostalgije

Njegova mama je bila komaj dvanajstletna deklica, ko je s staršema, zdravnikoma iz Ljubljane, pribežala v Argentino. Oče je imel sedemnajst let, ko je zapustil Slovenijo. Oba izseljena in zaznamovana z izgubo doma sta drug v drugem prepoznala veliko skupnih točk. Oba sta bila tudi zagledana v romantično podobo Slovenije, v katero se nista mogla več vrniti, a sta jo lahko ohranjala v spominih, jeziku, pripovedih. To podobo sta skupaj negovala in jo prenašala na svoja otroka.

Rok pravi, da je odraščal v velikem, živahnem Buenos Airesu, a je bil njegov notranji svet zelo slovenski. Doma so govorili slovensko, peli slovenske pesmi, se družili z drugimi izseljenci. Kot da bi živeli v dveh resničnostih hkrati. Urh Frlež, doktorand v Gradcu, ki proučuje slovenske izseljence v Argentini in je na promocijo knjige Adios, Buenos Aires prišel z Rokom Finkom, je povedal lepo prispodobo o njih, češ da »nosijo s sabo domovino kot razbito ogledalo«. Take domovine, kot živi v spominu, ni več, je le v njihovih glavah. »Živeli smo v nostalgiji, v spominu.«

Rok je prvič stopil na slovenska tla,  šele ko bil star sedemintrideset let. Pove, da pred tem ni čutil potrebe, potem pa so bili leta 1992 družinski prijatelji službeno v Evropi in so ga poklicali iz Madrida, ali se jim pridruži, da bi šli skupaj v Slovenijo. In je šel. Spominja se, kako je stopil na pločnik na Slovenski cesti v Ljubljani in v sebi začutil nekaj zelo močnega. »Kot da bi bil že od vedno tam.« Odtlej prihaja vsako leto, včasih tudi dvakrat.

Argentina danes

Slovenci Argentino pogosto povezujemo s soncem, živahnimi ljudmi, nogometom, Messijem in Maradono ter velikimi sočnimi zrezki. Toda Argentina ni več takšna, kot je bila. Rok pravi, da so se razmere zelo zaostrile. Visoka inflacija ga je prisilila, da vozi taksi. Ponoči sicer  ne, ker je prenevarno. Ne gre samo za rope, pravi. »Za vsak slučaj te še pokončajo.« Strah je postal del vsakdana. Rad bi živel v Ljubljani, a v Argentini ima stanovanje, klavir, kitare, veliko not in spominov. Tudi mama, ki je že v letih, ga veže na dom. Želi se preseliti, a za zdaj to še ni izvedljivo.

Veliko sva govorila tudi o razlikah med Slovenci v Argentini in v Sloveniji. Argentinska družba je bolj sproščena, glasna in kaotična, a slovenska skupnost ohranja tradicijo, resnost, občutek odgovornosti. Kaj ga je naučilo tamkajšnje življenje? Reče, da nič. In če bi lahko še enkrat živel, bi storil kaj drugače? Mogoče bi kakšni dve napaki popravil, a potem ne bi bil danes tu, kjer je. »Samo čas, v katerem smo, je dejstvo.« 

Urška Krišelj Grubar

Tango kot njegov argentinski del

Rok Fink je svoje življenje posvetil predvsem glasbi. Ta igra med našimi rojaki čez lužo veliko vlogo. Omeni letnico 1972, ko ga je v slovenski družbi znan baritonist povabil, da se pridruži zasedbi slovenskega moškega okteta. 36 let je bil tudi član profesionalnega komornega zbora v znameniti baziliki, kjer so s petjem spremljali poroke. Njemu to ni pomenilo bog ve kaj, a pel je tudi na poroki Diega Maradone. Ustvarja svoje skladbe, priredbe, piše besedila. Seveda mu je ljuba slovenska beseda, ampak če ga kaj veže na Argentino, je to gotovo tango. Prosim, če mi kaj zapoje. Nobene ošabnosti ni zaznati. V lokalu ni veliko ljudi, malo se vendarle ozreva naokoli, potem pa mi zapoje v originalu. Začutim, da gre za neuslišano hrepenenje, vseh besed ne prepoznam. Takole je prevedla umetna inteligenca:

Zunaj je noč in dežuje brez konca.
Pridi k meni, si mi rekla.
Tvoja beseda danes kakor plašč postaja,
topel plašč prijateljstva …

Potem sva se vrnila v Argentino, ki se je v zadnjih letih močno spremenila. Pravi, da so ljudje utrujeni, razočarani, včasih so verjeli, da bo jutri bolje, zdaj verjamejo le v vsak dan, čutiti je napetost, tudi zato se jih mnogo odloča emigrirati, nekateri pa se vrnejo h koreninam. Mnogo njegovih sorodnikov zdaj že živi nazaj v Sloveniji. Ko se poslavljava, se za trenutek ustaviva na mostu. Pod nama teče temna Ljubljanica. On gleda v vodo, kot bi v njej bral svojo zgodbo. Razmišljam, kako čudno je življenje, nekdo lahko živi na drugem koncu sveta, pa se tukaj počuti bolj doma kot marsikdo, ki je tu rojen.

Morda je dom res tam, kjer te nekdo razume. Morda je prav tango lahko ta vez, ker si lahko za trenutek samo to, kar si.

revija Jana