Osebni arhiv

Nekateri jo imenujejo provokatorka, drugi borka, tretji tista »neprilagojena«, ki si upa dregniti v najmračnejše kotičke slovenske družbe. A kdor jo pozna skozi njene vrstice, ve, da je avtorica, ki ne pozna celofana. Njena pot je vse prej kot rožnata: od brutalno iskrenega soočenja s sistemom, ki jo je pred leti izbrisal s seznama državljanov, do neizprosnih kolumn v reviji Jana, kjer se zoperstavlja diagnozi rak in družbeni ignoranci. Zadnjo piko na i svojemu dosedanjemu delu je postavila s srhljivo kroniko o Metodu Trobcu, kjer se je spustila v labirint uma najrazvpitejšega slovenskega morilca.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Burleska na sodišču

Vaša pot od prve knjige do danes je bila vse prej kot običajna. Pišete o raku, sistemskih krivicah, zdaj o najrazvpitejšem serijskem morilcu. Od kod ta potreba, da vedno dregnete tja, kjer najbolj boli?

Moje pisanje nikoli ni bilo hobi, ampak preživetveni nagon. Ko sem zbolela za rakom, nisem mogla le tiho sedeti v čakalnici in čakati na izvide. Morala sem pisati, da sem ostala prisebna.

##PAIDBREAK##

In ko enkrat začneš pisati resnico o svojem telesu, ne moreš več nehati pisati resnice o svetu okoli sebe. Težkih tem ne izbiram nalašč, ampak te teme izberejo mene. Če vidim krivico, šovinizem ali sistemsko gnilobo, ne znam pogledati stran. Moje pero, pardon, računalnik, je moj skalpel – z njim zarežem v družbeni gnoj, da bi prišla do tistega, kar je zdravo.

V kolumnah v reviji Jana ste neizprosni, včasih jezni, a vedno iskreni. Kakšni so odzivi bralcev?

Odzivi so neverjetni in prav ti me držijo pokonci. Ljudje mi pišejo, da končno nekdo pove to, kar si oni mislijo za štirimi stenami. Seveda so tudi taki, ki jih moja neposrednost moti – ki bi radi vse zapakirali v celofan. A večina bralcev Jane ceni, da ne igram žrtve. Tudi ko pišem o svojem zdravstvenem stanju ali pa recimo o stresu, ki mi ga povzroča trenutna družbena situacija, pišem kot borka. Ljudje se v tem prepoznajo, ker se vsi z nečim borimo. Moje kolumne so pravzaprav dialog z vsemi, ki so se kdaj počutili nemočne pred sistemom ali boleznijo.

Ko smo že pri bolezni – odkrito ste spregovorili o tem, da vas stres ubija. Zadnja sodna zmaga proti Romanu Vodebu vam je zato verjetno prinesla več kot le denarno odškodnino?

Prinesla je zrak. Štiri leta sem bila tarča človeka, ki je mojo bolezen uporabljal kot orožje proti meni. Ko ti nekdo reče, da si »zmešan«, ker si preživel kemoterapijo, ne žali le tebe, ampak vseh 100.000 onkoloških bolnikov v Sloveniji. Ta zmaga na sodišču je zadoščenje za vse nas. Je dokaz, da rak ni izguba razuma in da plešasta glava ni znak norosti, ampak znak bitke. Olajšanje, ki sem ga začutila ob sodbi, je bilo fizično. Kot da bi se končno znebila parazita, ki se je hranil z mojim mirom.

Vaše knjige so tudi nagrajene. Kaj vam pomenijo priznanja stroke v primerjavi s priznanjem bralcev?

Nagrade so potrditev, da moje delo nima le aktivistične teže, ampak tudi literarno vrednost. Lepo je, ko stroka opazi trud, raziskovalno delo in slog. A če sem povsem iskrena, največja nagrada je gospa, ki me ustavi na tržnici in reče, da ji je moja knjiga pomagala prebroditi najtežje obdobje v življenju. To šteje. Knjige pišem za ljudi, ne za vitrine. Priznanja pa mi dajejo moč, da vztrajam pri svojem »neprilagojenem« slogu, tudi kadar me poskušajo utišati.

Osebni arhiv

Je bila zadnja knjiga, Metod Trobec: kronika serijskega morilca, vaš največji avtorski izziv doslej?

Nedvomno. Pri prejšnjih knjigah sem črpala iz sebe, pri Trobcu pa sem morala vstopiti v tuj um – in to um, ki je bil poln teme in destrukcije. Raziskovanje arhivov, pogovori s pričami in analiziranje zla so me izčrpali. To ni bila le kronika umorov, temveč kronika družbe, ki je dopustila, da se takšen človek razvije. Pisanje o njem je bilo zahtevno, ker sem morala ohraniti objektivnost, hkrati pa bralcu pričarati srhljivo vzdušje takratnega časa. To je knjiga, ki te ne pusti ravnodušnega.

Na RTV Slovenija se pravkar vrti nadaljevanka o Metodu Trobcu, Pošast za železno zaveso. Jo spremljate, kakšna se vam zdi?

Seveda jo spremljam, saj je tema postala del mojega vsakdana. Serija ponuja vizualno interpretacijo tistega časa in mračne atmosfere, ki je obkrožala Trobca, kar je za televizijski format nujno. Vendar pa ima zaslon omejitve – televizija pogosto stavi na dramaturški učinek in estetiko filma, medtem ko knjiga omogoča globok potop v psihološke profile in družbeno-politično ozadje, ki je takšno pošast sploh ustvarilo. Serija je odličen sprožilec za razpravo, moja knjiga pa je za tiste, ki želijo razumeti plasti zla, ki ostanejo skrite med vrsticami scenarija.

Kaj sledi? Se boste po vseh bitkah – osebnih, sodnih in literarnih – končno malce ustavili?

Vsi me to sprašujejo. (smeh) Moje telo mi včasih reče stop, moja glava pa takrat šele zares začne delati. Zdaj potrebujem nekaj časa, da si odpočijem po vsem stresu, volitvah in zadnji knjigi. Mentalni oddih. A na žalost ne zdržim dolgo. Pisanje je zame kot dihanje. Če ne pišem, ne živim. Zato ne pričakujte dolge tišine. Nekaj novega se že rojeva v mojih zapiskih – morda spet nekaj, kar bo koga ujezilo, koga drugega pa opolnomočilo. Drugače pač ne znam.

Osebni arhiv

revija Jana