Huberto z Bleda: Skrivnostni svet znanega oblikovalca nakita
Ime Huberto mu je dala mama Francozinja, in že to nekaj pove o njem. Unikatna pojava je sam po sebi, nemogoče ga je prezreti. Ko sem ga takole gledala, me je spominjal na čarovnika, ki se je zataknil nekje v časovnem stroju. No, pa malo na norčka, svečenika, tudi cesarja …
V njegovem ateljeju se vse zazdi mogoče, kot v pravljici. In Huberto je tudi dober pripovedovalec pravljic. Ko ga kdo vpraša, kdo je, pove, da je Huberto z Bleda. Tako se tudi podpisuje na svoja dela. V zadnjem času mu je bilo posvečene veliko več pozornosti, kot je je pričakoval. Izšla je namreč njegova monografija, na Blejskem gradu pa se je pravkar končala odmevna razstava o njegovem delu.
V njegovem ateljeju, ki ga imenuje ustvarjalna ropotarnica in je hkrati njegova cerkev, kjer se počuti varnega pred zunanjim svetom, sva ga s fotografinjo obiskali nekaj dni za tem, ko so se mu Blejci poklonili z monografijo in razstavo del. Da je eden najvidnejših blejskih obrazov, nekaj posebnega, izjemnega – unikaten kot nakit, ki ga izdeluje že štiri desetletja –, si je bila edina številna množica, ki je zaradi njega prilezla na grad. Huberta je ta odziv kar presenetil, saj kot pri številnih umetnikih tudi pri njem ni bilo malo trenutkov, ko je bil prepričan, da za njegovo umetnost ljudem ni mar. Pa jim je. In to ga zdaj vidno greje.
Bil je čas iskanja …
Nisem prva, ki ji pove, da je ljubezenski emigrant. Mama Francozinja in oče, potomec kosovskih srebrokovačev, sta se našla v mestu ljubezni in ga spočela. Prvi razred je še obiskoval v Parizu, potem pa je ta nežni fantek prišel v naše kraje. Ko se je šolal, se je precej iskal, na treh srednjih šolah, končal je srednjo gradbeno. Želel je postati režiser, kipar, bil na treh akademijah, najdlje pa je vztrajal na književnosti. V mladosti si še ni predstavljal, da bi nadaljeval dedkovo tradicijo srebrokovaštva. Dedek je na Bled prišel že v petdesetih letih, a se je potem izteklo tako, da je Huberto pristal prav v njegovi delavnici. Ko je dedek zbolel, mu je najprej prišel samo malo pomagat, a je ostal. Štirideset let je od tedaj. In čisto vse, kar se je zgodilo, se je spletlo v celoto.
Nekoč mu je nekdo rekel, da je ošaben ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
