Revija Zarja

 Avtor je bil cenjeni soprog, ki je stal v pižami in copatah sredi kaosa, sestavljenega iz razbitih steklenic, deščic in kovinskih palic. »Ti si kriva,« je zarjovel, ko me je zagledal. Zakaj pa jaz, sem zazehala. Zmeraj trdi, da sem jaz kriva, in potem kakopak hočem obrazložitev. To pot je bila takšna: »To prekleto kišto si dala na pult, namesto da bi jo odnesla v klet!«

 Še enkrat sem zazehala. »Prvič, ta prekleta kišta je bilo darilo za tvoj rojstni dan, torej bi jo moral sam pospraviti. In četudi bi bilo teh dvanajst steklenic vina mojih, so pretežke, da bi jih jaz vlačila v klet. Zakaj pa so trije moški pri hiši s teboj na čelu?!«

 Spet je izustil serijo kletvic, tako da nisem mogla niti vprašati, kaj hudiča je počel, da mu je darilni zaboj padel na tla. Še do danes ni pojasnil. Kakor koli že, ko smo razbitine pospravili, sem zgroženo ugotovila, da so štiri ploščice razbite. Fak, niti ene nimamo več, sem rekla obupano. Ni hudič, da nimajo takšnih ali podobnih, se je izmotaval cenjeni soprog. Kar poišči jih, sem rekla. In se je spravil na splet, brez uspeha. Niti dimenzija niti barva nista ustrezali. Nakar sem začela tavati od trgovine do trgovine z gradbenim materialom, nikjer nič. Takšnih ne delajo več, so mi govorili trgovci s podtonom, da smo verjetno polagali ploščice v predprejšnjem stoletju. Sicer je pa itak treba zamenjati kuhinjo in boste takrat še tlake obnovili, je pripomnil koruzniški zet. V redu, sem rekla, ampak naj bo vsem, ki jedo v tej kuhinji, jasno, da bodo prispevali svoj delež. Jaz itak malo pojem, je rekla babica. Prej ali slej si bosta našla svoje stanovanje, je rekla koruzniška snaha, in si bosta morala kupiti novo kuhinjo, zato pač ne bi investirala v mojo. Aha, prej ali slej, sem vzdihnila.

 Sicer pa ni težav, na ploščice daj preprogo, itak so hladne kot hudič, kar naprej si prehlajena, je našel salomonsko rešitev cenjeni soprog. Super, sem se zadrla, kdo bo pa čistil preprogo, polno drobtin, paradižnikove mezge in madežev od olja? Saj nisem imel v mislih perzijske preproge, ampak takšno napol gumijasto, ki jo očistiš z vodno cevjo. To ni vrt, ampak kuhinja, sem vztrajala, pa sta obe mladenki prisegli, da se dobijo posebne kuhinjske preproge, ki so tako poceni, da jih navsezadnje zavržeš, ko se zamažejo. In sta se spravili k računalniku iskat. Bom že sama, sem bevsknila.

 In res sem jih našla kar veliko, niti preveč grde niso bile in zares niso stale celega premoženja. Naročila sem tri, da jih bom kot že omenjeno z lahkim srcem metala proč. In se je začelo. S portala, kjer prodajajo na milijone kosov različne krame, so se mi najprej vljudno zahvalili za nakup in mi sporočili številko mojega naročila, da bom lahko sledila, kje je. Marš, sem rekla, ko bo, pa bo. A se niso vdali. V pakirnici so že zavili moje preproge, eno v en paket, dve pa v drugega. Oba čakata na prevoz. Dobro, a boste nehali gnjaviti, sem zagodrnjala. Ne, niso. Paketa sta na letališču, so me obvestili. In čez dva dni, da sta še zmeraj na letališču. Nakar so mi kar trikrat v enem dnevu poslali elektronsko pošto z veselo novico, da so preproge vzletele. In naslednji dan dve pošti, da so preproge pristale. Nakar je sledil dan molka, potem pa radostna vest, da se pošiljka pripravlja na carino. In potem trikrat v enem dnevu, da sta paketa na carini. Potem spet dan molka, nato pa štiri objave, da je pošiljka ocarinjena. Pojma nimam, od kod so preproge pripotovale in kje so jim nabili carino. Morda bo kaj pisalo na obeh paketih, ko bosta prispela. Če bosta. Dva dni namreč nisem dobila nobenega obvestila …

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.