Andrej Križ

Pred več kot desetletjem sta si z ženo v Ukrajini, kakšnih sto kilometrov od Kijeva, na skoraj hektarju zemlje ustvarila rodovno posestvo. »Živela sva v atmosferi ljubezni,« žareče govori Andrej. Po njegovem pripovedovanju se zdi, da sta lepo in zadovoljno živela – na samooskrbnem vrtu sta pridelala dovolj hrane, imela sta sadovnjak in gozd iz redkih vrst dreves, ki sta ga zasadila. Andrej, sicer poklicni zoološki inženir ribogojec, ki se s tem ni nikoli ukvarjal, je strastno zbiral redke rastline in v posebnem rastlinjaku pridobival njihova semena, sadike in jih včasih tudi prodajal. Ob majhni leseni hiši s savno sta si izkopala še svoj ribnik in v svojem domu ustvarjala izdelke, ki sta jih prodajala v spletni trgovini.

Andrej je med drugim izdeloval unikatne ure, zelo spreten pa je tudi z lesom. Ustvarja namreč prekrasne lesene igračke, nekaj nam jih je pokazal, doma pa je imel tudi mizarsko delavnico, v kateri je izdeloval pohištvo in panje za čebele. Del njunega posestva je bil namreč čebelnjak, v katerem je bilo dvajset čebeljih družin. Njuno srečo je pred osmimi leti zaokrožila novica, da bosta postala starša. Nestrpno sta pričakovala svojo prvorojenko. A na žalost je Andrej ob porodu izgubil svojo ljubljeno in ostal sam z dojenčico.

Andrej Križ

Ostala sta sama

V začetku, ko so dojenčki še tako zelo odvisni od mame, je bilo za novopečenega očeta zelo težko, se spominja. Izgubil je svojo ljubezen, a ostalo mu je malo bitje, za katero je moral poskrbeti, kar mu je pomagalo, da se ni zrušil. Ob strani so mu stali prijatelji, kolikor je le mogla, mu je pomagala ženina mama, a je živela v oddaljenem Kijevu. Uteho je našel še v naravi in v delu. Poleg vsega, kar je že znal in delal, se je izučil tudi za maserja. Zaradi svojih težav s hrbtenico je želel ugotoviti vzroke zanje in razumeti, kaj je treba početi z mišicami, da bi si lahko sam pomagal. Izobrazil se je za kiropraktika, svoje delo pa kombinira še z visceralno staroslovansko masažo notranjih organov, miofascialno točkovno masažo in japonsko masažo jumeiho. Ker sta bila z Dobryano večinoma sama, si je težko privoščil redno službo, so pa zato sosedje poskrbeli za malo, kadar je občasno masiral v fitnes centru blizu posestva. Sicer pa prav veliko nista potrebovala, saj sta veliko pridelala, čebele pa so mu prinašale med in druge čebelje pridelke. Spominja se, kako je bilo včasih težko, ker je bil za vse sam. Komaj je nase navlekel vso zaščitno obleko in vstopil v čebelnjak, že je zaslišal, kako Dobryana joče, zato se je slekel, da jo je potolažil, in zgodbo znova ponovil…

Od doma

 Kljub vsemu jima je dobro šlo vse do začetka vojne v Ukrajini. Nad njihovimi glavami so preletavala vojaška letala, švigale rakete, vsakdanje življenje je spremljal in ogrožal nenehen zvok eksplozij. Nazadnje skorajda nista več spala, zato se je odločil, da mora za Dobryano poiskati boljše življenje. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana