Jaka Koren

A kot kažejo zgodbe mnogih, o katerih smo v naši reviji že pisali, se to lahko zgodi čez noč. Nekajkrat se napačno odločiš, izgubiš službo, nimaš denarja za plačilo najemnine, dolgovi se nakopičijo ali pa se zalomi kje drugje – in ostaneš na cesti oziroma v avtu, če ga imaš. Nekaj podobnega se je na začetku poletja zgodilo naši sogovornici, za katero človek na prvi pogled ne bi nikoli dejal, da je trenutno brezdomka.

Ne vem, kaj točno sem pričakovala, ko sva se srečali v kavarni enega od nakupovalnih središč v okolici Domžal, najbrž utrujeno, upadlo, vsega naveličano gospo, ki ji niti okoliščine niti motivacija ne dopuščajo, da bi se uredila bolj, kot je nujno potrebno. A sem bila presenečena! Ob skodelici čaja, kave namreč ne pije, me je pričakala skrbno urejena in naličena čedna gospa, ki ne dovoli, da bi ji zdajšnji položaj vzel tudi dostojanstvo.

»Veliko sem že doživela, nič mi ni več izpod časti, vseeno pa še imam nekaj ponosa. Ne vidim se kot brezdomka pod mostom in upam, da do tega ne bo prišlo. Maksimalno poskušam poskrbeti za svojo higieno in oblačila,« je povedala. Res pa je, da je morala vsa kupiti na novo, ne samo zato, ker so njena stara ostala v skladišču skupaj z vsemi njenimi drugimi stvarmi, ki jih je njena nekdanja najemodajalka izselila iz stanovanja, temveč tudi zato, ker je v vsem tem času bivanja v avtomobilu zaradi skrbi, kako bo preživela, in slabe prehrane izgubila nekaj deset kilogramov. »S številke 44 sem prišla na otroško številko.« Hkrati s takšnim življenjem se ji je poslabšala fibromialgija, bolezen, ki jo spremlja že dvajset let in zaradi katere mora večkrat poiskati pomoč zdravnika.    

Zavzema se za ženske, ki nimajo kam. »Trenutno ne gre več samo zame,« je povedala, zakaj se je odločila še enkrat izpostaviti. »Zavzemam se za vse preostale ženske, ki tako kot jaz nimajo kam. Za moške brezdomce se vedno nekaj najde, ženske pa se moramo znajti po svoje. V varno hišo ne morem, ker nisem trpinčena, v materinski dom tudi ne, prav tako nisem dovolj bolna, da bi bila upravičena do neke ustanove, za dom za ostarele, kjer bi si lahko skuhala vsaj čaj, sem premlada. Pravzaprav nikamor ne pripadam in se vrtim v začaranem krogu. Vse je odvisno od naše iznajdljivosti,« pravi in se obrača na odgovorne, da bi ženskam v takih primerih pomagali najti primeren prostor za normalno življenje.

V komentarjih pod člankom o njeni usodi na enem od portalov so namreč ljudje zapisali, da poznajo več žensk iz različnih krajev po Sloveniji, ki tako kot Eva živijo v avtu. »Še tujci prej dobijo streho nad glavo kot ljudje, kot sem jaz.« Na oglase za primerno stanovanje se neuspešno javlja že od maja.

Ko se življenje obrne na glavo

Njeno življenje je bilo posuto s številnimi ovirami. Ena od njih je tudi njena bolezen, s katero se spopada že dve desetletji. »Takrat so se nenadoma začele hude bolečine in zanje niso odkrili vzroka. En dan sem bila v redu, čez tri dni sem bila vsa v bolečinah in sem morala dobesedno po vseh štirih do stranišča. Nekaj let je trajalo, da sem dobila pravo diagnozo in si oddahnila, ker sem končno vedela, kaj mi je. Veliko ljudi je mislilo, da simuliram, mene pa je vse bolelo. Zdravila ni, samo sredstva za lajšanje bolečin, z njimi se pač navadiš živeti. Slabo vreme bolečine poslabša. Delaš po svojih zmožnostih.«

Jaka Koren

Njen trenutni dohodek je okoli šesto evrov nadomestila za invalidnost, s katerim je plačevala najemnino, za katero je dobila okoli sto evrov subvencije. Tako kot večina ljudi se je spopadala z vzponi in padci in eden zadnjih padcev, ko je dosegla dno svojega življenja, je bil, ko se je začela zavedati, da bo ostala brez strehe nad glavo.

Še imajo načrte z njo

Najemniško stanovanje v okolici Domžal, v katerem je živela zadnjih pet let, si je uredila tako, da se je v njem dobro počutila. Pove, da je redno plačevala najemnino, stroške in vse, kar je bilo treba. A decembra ji je najemodajalka podaljšala pogodbo samo še za tri mesece, potem pa bi se morala izseliti. Najemodajalka naj bi stanovanje potrebovala za svoje sorodnike.

Eva je ves ta čas, pravi, iskala primerno novo stanovanje, a ga ni našla. Njena stiska se je večala in sredi aprila, ko bi morala že zapustiti stanovanje, a ni imela kam, se je njen svet sesul. Razmišljala je, zakaj bi se sploh še trudila za tako klavrno življenje. »A očitno ima on tam zgoraj še načrte z mano,« se nasmehne. Da si je opomogla, je potrebovala hospitalizacijo, v tem času pa naj bi jo lastnica stanovanja izselila, njene stvari pa odpeljala v skladišče. »Po odhodu iz bolnišnice sem se nastanila v kriznem centru, a tam si lahko največ štirinajst dni, od takrat naprej živim v avtu.«

Nenehno v iskanju stanovanja

»Ko sem dosegla dno, sem čutila, kot bi se končno rešila nekega bremena. Zdaj preprosto sprejemam, kar mi je namenjeno, in na neki način sem vseeno mirnejša kot tiste zadnje tri mesece, preden sem izgubila stanovanje.« Odtlej se vozi po Sloveniji in išče streho nad glavo.

Njeno prvo jutranje opravilo je pregled novih oglasov na vseh portalih. Čeprav bi bila najraje v bližini Kamnika, kjer ima svoje zdravnike, je bila na ogledih že skoraj po vsej Sloveniji – v Slovenj Gradcu, Slovenski Bistrici, na Primorskem ... A iskalcev stanovanj je povsod več kot prosilcev, in čeprav je bila že nekajkrat tik pred sklenitvijo pogodbe, se ji je ta vselej nekako izmuznila. »Ne morem pa bivati v stanovanju, ki ga oddajajo na črno, potem ne morem uveljavljati subvencije, saj moji dohodki ne zadostujejo za najemnino,« pravi obupano.

Urejena ne glede na vse

Eva je kljub kalvariji, ki jo preživlja, zelo urejena, zato nas je zanimalo, kako ji uspeva vzdrževati higieno in kako se znajde, kje se prehranjuje.

»Zjutraj najprej poskušam najti stranišče, največkrat v kakšnem od nakupovalnih centrov, kjer se lahko umijem in uredim. V javnih straniščih si tudi operem perilo. Kar se stranišča tiče, je seveda najhuje ponoči in ob vikendih, ko so vsa javna stranišča zaprta. Poleti sem lahko bila veliko zunaj, ker je bilo toplo, včasih sem spala kar na travniku, zdaj pa se umikam na toplo v nakupovalna središča. Za vikend si kakšno noč plačam prenočišče na kmečkem turizmu, da se lahko stuširam, si umijem lase in se dobro naspim z raztegnjenimi nogami, saj sem v avtu vsa zvita in zjutraj potrebujem nekaj časa, da pridem k sebi in se raztegnem.«

Kakšno noč prespi pri prijateljih, vendar ne želi biti nikomur v napoto, zato se potem vrne v avto. »Poleti sem se velikokrat tuširala na bazenu, kjer sem preživljala čas, za pet evrov sem bila tam lahko tri ure.« Velikokrat se zapelje do zdravstvenega doma, kjer si napolni telefon in poklepeta s čistilkami.

Zadnje čase ostaja bolj v okolici Kamnika, kjer dobro pozna vse kotičke in se počuti bolj varno. »Ponoči te prestraši vsak šum. K sreči se avto zaklene.« Poskuša čim manj premišljevati o prihodnosti, sicer ne more zaspati. Njena običajna hrana so sendviči in hitra prehrana, občasno si privošči govejo juho za zdravje ali pa se odpravi na toplo malico za sedem evrov v eno od bližnjih menz.

Ni samo slabo

»Ni vse samo slabo. Spoznala sem, da človek v bistvu potrebuje zelo malo – streho nad glavo, vodo, stranišče in hrano. Ko me je včeraj zvečer poklical prijatelj, kako sem, sem mu povedala, da je prav romantično poslušati, kako se dežne kapljice odbijajo od strehe avtomobila. Kadar je jasno, gledaš zvezde, vidiš utrinke, drugače začneš gledati na naravo. Spoznala sem ogromno dobrih ljudi, ki so mi želeli pomagati, pa mi niso mogli, in tudi slabih. Naučila sem se, da ne moreš vsakomur zaupati in nasesti praznim besedam. Vsakemu posebej sem hvaležna. V bistvu sem v redu, a bojim se, ker prihaja zima, takrat pa res ne bom več mogla biti v avtu,« pove s solzami v očeh.

»Ne potrebujem veliko, garsonjero, kjer bi lahko bila sama, zaradi svoje bolezni potrebujem mir.« Že zdaj veliko bere, rešuje križanke, a ko bo imela spet svoj prostor, bo vse, kar ima rada, počela še z večjim veseljem, samo da se to zgodi še pred mrazom!