Jaka Koren

Ne nosita ogrinjala in ne letita po zraku. A ko zapiska pozivnik, brez oklevanja zapustita nedokončano kosilo ali mirno noč – in odhitita reševat življenja. Zakonca Gregorič sta pogumna prostovoljca Rdečega križa Koper, usposobljena za nujno pomoč in oskrbo ljudi v stiski. Z roko v roki pišeta plemenito zgodbo, ki v ljudeh  prebuja zavedanje, kaj pomeni biti človek.

Za to, da bi prijaznost povezala družbo, seveda ni treba premikati gora. Prav vsak izmed nas ima moč, da polepša svet komu drugemu. »Superjunaki smo pravzaprav vsi, ki za druge naredimo nekaj dobrega, ne da bi v zameno karkoli pričakovali. Tudi to, da se nekdo zaradi nas ne počuti več samega, je na neki način rešeno življenje,« pravita starša, ki sta svojim trem otrokom največji zgled.

Tara in Matej morda res delujeta kot povsem običajen par, a le na prvi pogled. Na obali sta si ustvarila družino, imata tri otroke, pa pse … »In celo kozo!« se smeji Matej. Pestro družinsko življenje prepletata s službo, Matej se je nedavno zaposlil v vojski, Tara pa opravlja sanitetne prevoze bolnikov pri Reševalni službi slovenske Istre, kjer večino dni dela do večera. »Zjutraj utegnem postoriti le najnujnejše,« je iskrena. Da prostega časa nimata na pretek, je jasno in prav zato je tako navdihujoče, da kljub tako natrpanemu urniku mislita še na druge.

Slovenija

Iskrene izpovedi svetovalcev TOM telefona

Bolničarja in prva posredovalca

Da, takšna sta – vedno pripravljena na akcijo, izvemo. Pa da imata izjemen posluh za ljudi in da sta neustrašna, kadar je treba priskočiti na pomoč. Tudi drug drugemu stojita ob strani, se podpirata in premagujeta vsakdanje izzive. Eno pomembnejših poglavij v njunem življenju je prav prostovoljstvo, s katerim sta se spogledovala že v mladosti.

»Že od mladih nog sem vedela, da želim pomagati ljudem. Ko sem v okviru službe izvedela za prostovoljce pri Rdečem križu, sem nemudoma začutila, da je to pot, na katero želim stopiti. Za to sem povedala tudi možu, in ker je tudi prostovoljni gasilec, mu je bila zamisel všeč,« pojasni Tara in doda, da sta nato naredila licenco za bolničarja in prva posredovalca ob klicu na pomoč.

Osebni arhiv

Partnerja doma in na terenu

Tara in Matej sta tako postala partnerja tudi na terenu, kar se je izkazalo za odličen primer dobre prakse, saj sta kot dobro utečen mehanizem. Na intervencijah delujeta tako usklajeno, da se jima ni treba niti pogovarjati. »Besed velikokrat res ne potrebujeva. Dovolj je pogled in že veva, kaj drugi razmišlja in kaj bo naredil,« pripoveduje Matej. Prednost tega, da sta povezana zasebno, je tudi v tem, da se ves čas bodrita, po vsaki intervenciji pa se o dogajanju temeljito pogovorita. »Tudi takrat, ko se žal ne konča srečno, je neprecenljivo imeti ob sebi nekoga, s katerim lahko brez zadržkov deliš misli, občutke in dvome. Nekoga, ki te razume.«

Kdaj pa jima je zaradi tega, ker sta zakonca, težko? »Kadar se spreva – in zapiska pozivnik. Tedaj moraš osebne stvari pustiti doma in se popolnoma osredotočiti na človeka, ki te na terenu potrebuje. Osebne zamere takrat nimajo prostora; delovati morava usklajeno, mirno in povezano, kot vedno. A sva dovolj zrela in odgovorna, da nama tudi to uspeva,« je iskrena Tara.

Hvala bogu za nono

Zakonca sta starša treh otrok, starih 13, 11 in sedem let. Ob urgentnih odhodih na intervencije tudi sami vedo, kako je treba ravnati. »Kadar zapiska pozivnik, se preprosto umaknejo, ker vedo, da bosta v tistem trenutku mami in ati 'letela' iz hiše. Nobenih vprašanj ne postavljajo – zanje ni nič nenavadnega, če sredi noči zapiska telefon in naju ni ali pa če sredi kosila vstaneva ter odideva. Ob tem seveda res hvala bogu za nono, ki je takrat doma in prevzame skrb za otroke,« pove Matej in pojasni, da se po vrnitvi vedno pogovorijo o tem, kaj se je zgodilo, kaj sta delala in tudi ali je bila intervencija uspešna ali ne. »Tudi to je del življenja. Otroci so zelo radovedni in veliko sprašujejo.«

Slovenija

Medicinska sestra: Spravite stran ljudi, ki surovo ravnajo s starostniki

Mami in ati rešujeta življenja

Odraščanje ob spremljanju reševalnih akcij ima seveda na njuno hčerko in sinova velik vpliv. Tudi v njih namreč rastejo vrednote ljudi, ki jim je mar za sočloveka. »Zdi se nama, da so kar ponosni, kadar drugim povedo, da mami in ati rešujeta življenja. Jim pa želiva z zgledom predati še nekaj pomembnega: da se ljudem v stiski vedno pomaga. Trudiva se jih učiti solidarnosti in empatije, pa da se nikoli ne obrnejo stran, če vidijo nekoga trpeti. Učiva jih tudi, da je dragocena vsaka pomoč, pa čeprav je morda še tako majhna. In da jih nikoli ne sme biti strah stopiti h človeku, za katerega čutijo, da potrebuje pomoč, saj mu lahko prav s tem rešijo življenje.«

Osebni arhiv

Rojena za pomoč v stiski

Od vseh intervencij jima je najbolj ostala v spominu prva, morda ker sta z njo, kot pravita, dobesedno »prebila led«. »Odzvala sva se na reanimacijo in oba naju je bilo pošteno strah – licenco sva šele opravila, hkrati pa je šlo zares, boriti se je bilo treba za človeško življenje. A ko sva prispela na kraj dogodka, sva delovala suvereno. Takrat sva pravzaprav ugotovila, da sva res 'rojena za to'. Sicer pa vsaka intervencija ostane v spominu. Nekatere zaradi izida, druge zaradi ljudi, tretje pa zaradi občutkov.«

Občutek topline ni vezan le na srečne razplete. Včasih se rodi prav iz najtežjih trenutkov. »Toplina v srcu se včasih pojavi šele pozneje – ko v očeh svojca, ki je izgubil družinskega člana, kljub temu zagledaš hvaležnost. Hvaležnost zato, ker je videl, da se je nekdo boril do zadnjega, da njegov bližnji ni bil pozabljen in da je bilo njegovo življenje pomembno.«

Za Taro in Mateja ljudje niso številke. V vsakem obrazu vidita človeka, ki ljubi in je ljubljen. »Nismo reševali zgolj 'neke osebe'. Reševali smo brata, mamo, dedka, človeka, ki je nekomu pomenil ves svet, in prav je, da to spoštujemo. V takšnih trenutkih lahko ljudem, ki so izgubili bližnjega, majhna gesta pomeni ogromno. Nekdo namreč vidi njihovo bolečino in jo skuša razumeti.«

Bogastvo srca

Zakonca za svoje požrtvovalno delo resda ne prejemata plačila, sta pa z vsako intervencijo bogatejša v srcu. »Prostovoljstvo ti daje globoko zadoščenje. Nekaj, kar ti kljub trudu – in včasih tudi neuspešni intervenciji – vlije pogum in energijo za naprej. Ko občutiš hvaležnost ljudi, ki so videli, da do zadnjega nisi obupal, vse dobi smisel,« opiše Tara. Ju to motivira tudi v najtežjih trenutkih? »Ja, prav ta občutek te žene naprej – zavedanje, da nekdo zaradi tebe ve, da ni sam in da boš dal vse od sebe.«

Novice

Dobri duh Bovca in gora: spoznajte legendo med gorskimi reševalci

Kako jima uspe? 

In kako jima sploh uspe najti čas še za prostovoljstvo? »No, saj v resnici ne vzame toliko časa. Marsikdo ima občutek, da prostovoljci delamo cele dneve, a to ne drži. Pomagamo toliko, kolikor nam dopuščata čas in življenjski ritem. Kadar imava možnost, se z veseljem vključiva v delavnice, predstavitve in druge dejavosti. Kadar časa preprosto ni, pa ne moreva – in to nama nikoli ni očitano. Enako velja za intervencije. Če sva doma in imava možnost, se nanje seveda odzoveva. Če sva oba v službi, je to precej težje,« razloži Tara in poudari, da prostovoljstvo ne pomeni odpovedovanja življenju ali družini. Vzame natanko toliko časa, kolikor ga človek zmore in želi dati.

Del družbe brez empatije

Je pa prostovoljstvo nanju vplivalo tudi osebno. Gregoričeva priznavata, da sta spremenila pogled na ljudi in življenje. »Žalosti naju, kadar vidiva, kako ljudem pogosto primanjkuje empatije do sočloveka v stiski,« prizna Tara, ki meni, da je za neodzivnost pogosto kriv strah. »Strah pred tem, da bodo morda škodovali, da ne bodo znali pomagati.« Prav zaradi tega skušata na predstavitvah ljudem položiti na srce, naj se zaradi negotovosti nikar ne obračajo stran. »Ne morete narediti večje škode – in nikoli niste zares sami. Že s tem, ko pokličete številko 112, naredite nekaj pomembnega. Na drugi strani telefona je vedno nekdo, ki vas lahko vodi in vam pomaga.« Zakonca še poudarita, da se je modro otresti tudi predsodkov v slogu, ah, saj je samo pijan. »Vsako življenje šteje. In vsak človek si zasluži pomoč.«

Vsi smo lahko superjunaki

Zakonca sta s svojimi dejanji velik zgled za družbo, pomembno pa se jima zdi tudi spodbujanje k prijaznosti. »Dovolj je že, da starejši gospe pridržite vrata, ji namenite topel nasmeh ali prijazno besedo – in njen dan bo lepši. Nikoli namreč ne vemo, kakšne bitke bijejo ljudje, ki hodijo mimo nas. Takšna majhna gesta lahko nekomu pomeni ogromno. Morda se samo zaradi nje ne bo več počutil povsem samega na svetu – in tudi to je lahko na neki način rešeno življenje,« pokima Tara, ki vsem polaga na srce, da smo lahko prostovoljci vsi – vsak dan. »V majhnih stvareh, ki jih naredimo za druge in s katerimi jim za kratek trenutek polepšamo dan. Kajti prostovoljstvo je prav to: dati delček sebe drugemu brez pričakovanj. In ob tem ne izgubiš ničesar. Ravno nasprotno – pridobiš občutek topline, solidarnosti in upanje v dobroto ljudi.«

Objavljeno v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana