Onkološka bolnica št. 6196: življenje po abrahamu
Če sem iskrena, ne samo do vas, temveč tudi do svojega ogledala, ki me neusmiljeno ocenjuje, sem začela živeti šele pri 50 letih.
Da, prav ste prebrali: pri abrahamu. V obdobju, ko po mnenju mnogih »ni več časa za spremembe«. Ko svet pričakuje, da se boš sprijaznil s kompresijskimi nogavicami, se zadovoljil s tem, kar imaš, se usedel v gugalnik in čakal na prve popuste v zdraviliščih. A sem se odločila, da se ne bom še predala. Moj check out iz rutine je bil odložen. Za vedno.
Skoraj pet desetletij sem bila to, kar so mi drugi govorili, da moram biti: dobra žena in predana mati. Tista, ki je podpirala vse ... razen sebe. Dober pomivalni stroj, predana ketering služba in nasploh odlično ozadje za življenje nekoga drugega. Poročila sem se, rodila otroke in zaupala moškemu, ki moje vrednosti ni prepoznal. Postopoma sem postala senca, navada, ozadje, tiho požiralno grlo za razočaranje in bes. Po najboljših močeh sem žonglirala z otroki, računi, službo, obroki in žalostno rutino, ki je bila tako predvidljiva kot slovensko vreme. In kljub vsemu mi je rekel, da »nisem več ista«.
Hvala bogu! Imel je prav. Nisem bila ista. Bila sem bolj utrujena, bolj izčrpana, bolj prazna – kot bi me kdo vklopil na varčni program. Bila sem naveličana samoumevnosti in njegovega izkoriščanja. In potem sem nekega dne naredila rez, ki bi ga morala že takrat, ko sem prvič pomislila, da je najvznemirljivejši del mojega dne izbira praška za perilo.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
