Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Ko pokliče punca in pove, da noče več živeti … Težko mi je, solze mi tečejo in ganjena sem – to je najbolj iskreno, kar lahko rečem,« ne skriva občutkov Tjaša Bertoncelj, strokovna vodja Nacionalne mreže Tom, ki združuje devet svetovalnih skupin. Največkrat se nanje obrnejo otroci, stari med 13 in 15 let, na leto pa prejmejo kar okoli 28.000 klicev! Vse pogosteje zaradi težav z duševnim zdravjem, kakršnih pred desetletjem ni bilo.

Slovenija

Superjunaka sodobnega časa: prostovoljca rojena za pomoč v stiski

Prostovoljci Tom telefona slišijo vse – smeh, jok, veselje, obup. A tisto, kar se jih najbolj dotakne, so resne stiske, ki jim kljub dolgoletnim izkušnjam sežejo pod kožo. Ko si priča zgodbam, v katerih se izgubljajo otroci, ne moreš ostati ravnodušen. »Pogosto razmišljam o primerih. Želim razumeti, kaj doživlja otrok,« pravi Tjaša. Prizna, da jo ob tem nemalokrat premagajo čustva: »Ko pokliče dekle in prosi svetovalko, naj pokliče reševalce, ker ne želi več živeti … Ko fant napiše, da ima rad svoje starše in išče nasvet, kaj lahko naredi, da bo bolje, čeprav mu je neznosno težko, ker mama veliko pije, oče pa ga zmerja. In še mnogo drugih zgodb, ob katerih se utrdi moje prepričanje, da lahko vsak od nas naredi nekaj dobrega za drugega.«

Osebni arhiv

Strokovna vodja dodaja, da si želi, da bi še več otrok vedelo, da je TOM telefon varen stik, ki mu lahko zaupajo. »To se sliši preprosto, a v resnici je za zaupanje potrebnih veliko okoliščin.« Preden otrok zmore izreči besede: »Potrebujem pogovor,« mora premagati strah, sram, dvom in občutek ogroženosti. Zato je tako dragoceno, da ima prostor, kjer ga potem nekdo res posluša.

Na drugi strani telefona ali klepetalnice jih med 130 svetovalci čakajo tudi tri prostovoljke, ki so z nami delile svoje izkušnje. Zaradi zaščite in varovanja osebnih podatkov jih ne bomo javno izpostavili, njihova imena so spremenjena.

116 111 – to je številka TOM telefona za otroke in mladostnike, ki od leta 1990 deluje v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije, in to vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, med 12. in 20. uro. Telefonskim klicem so se pridružila še elektronska sporočila in klepetalnice.

Poslanstvo, ki me uči ponižnosti

Nataša je diplomantka psihosocialne pomoči, ki se je svetovalcem TOM telefona pridružila pred tremi leti. »Zaposlena sem v strokovnem centru, kot vzgojiteljica za otroke in mladostnike s čustveno-vedenjsko motnjo. V življenju se mi prepletajo vloge mame, študentke, sodelavke in prostovoljke.« Delo z mladimi jo spremlja že vse življenje. V stiski se je kot najstnica znašla tudi sama: »Pri šestnajstih sem v prometni nesreči izgubila sestro. Takrat sem potrebovala varno oporo, vendar mi je starši zaradi lastne stiske niso mogli dati. Ta izkušnja je v meni ustvarila globoko željo, da nekoč pomagam mladim. Prav notranji klic me je ob študiju pripeljal do TOM telefona.« Jo je to delo spremenilo? »Nedvomno. Delo z otroki in mladostniki me uči ponižnosti, sočutja in prisotnosti. Opominja me, da trenutek tukaj in zdaj včasih pomeni vse, kar ima nekdo na voljo.«

Novice

Med bedo in upanjem: kruta realnost afriških sirotišnic

Mame ni več ...

Nekatere zgodbe ostanejo z njo krajši čas, druge se zasidrajo globlje. »Še posebej se spominjam mladostnice, ki ji je umrla mama in je ostala sama s svojo bolečino. Ko sva se v pogovoru res začutili, sem vedela, da je tisti trenutek zanjo pomenil varno zatočišče, čeprav njene bolečine nisem mogla izbrisati,« razkriva Nataša in razloži, da se je sčasoma naučila sprejeti, da včasih ne more narediti več kot samo poslušati.

»Prav poslušanje številnim največ pomeni. Ne potrebujejo nujno rešitve, ampak prostor, kjer so slišani. Pridejo trenutki, ko začutim, da sem naredila nekaj res pomembnega. Ko na drugi strani zaslišim: 'Hvala, zdaj mi je lažje. Hvala za pomoč.' Ti stavki so neprecenljivi, ker povedo, da sem nekomu v ključni stiski pomagala nositi del njegovega bremena. Iskrene zahvale, ki jih prejmem, pa so zame najlepše in najmočnejše plačilo za opravljeno delo. Včasih lahko že majhen korak pomoči – ena beseda, en varen pogovor – mladostniku odpre pot skozi temo. To je tisto, zaradi česar ostajam. Zaradi česar verjamem v pomen tega dela. In zaradi česar bom, dokler bom zmogla, vedno znova dvignila slušalko ali odprla klepet. Ker nekje na drugi strani nekdo potrebuje občutek, da ni sam.«

Pexels

Tudi ko se zdi, da ni izhoda

Sonja je svetovalka na TOM telefonu pet let, prostovoljsko delo jo spremlja že dobršen del življenja. »V nekem obdobju sem začutila, da zmorem in želim pomagati. Zelo dober občutek je, da sem del skupnosti, ki dela svet prijaznejši,« je zadovoljna. »Čutim, da sem bolj pozitivna, stvari ne jemljem za samoumevne, hvaležna sem za drobne lepe trenutke in znam v njih uživati. Zavedam se tudi, da so problemi rešljivi in da naš slogan 'Odgovor je pogovor' še kako drži.«

Na delo svetovalke gleda z veliko odgovornosti. »Pokličejo tudi tisti, ki imajo resne težave in potrebujejo pomoč.« Takrat je prostovoljsko delo težko in tudi njo spravi v stisko, zlasti če mladostnik ne vidi izhoda. Težko je tudi, ko želijo storiti več, kot jim kanal svetovanja omogoča, ali pa je breme zgodbe preveliko. Ob tem je hvaležna za strokovne delavce Tom telefona in supervizorje, ki so jim ves čas na voljo.

Najstnica tik pred samomorom

Sonja nam zaupa, da se je v minulih letih dela nabralo veliko zgodb, ki so jo globoko zaznamovale. Težko opiše naval adrenalina, ki jo preplavi vsakokrat, ko ji mladostnik zaupa, da ne želi več živeti. Živo se spominja pogovora z mladostnico, ki ni več videla smisla. »Dolgo sva se pogovarjali. Spodbujala sem jo k pogovoru, dala sem ji vedeti, da je pogumna in močna, ker kljub tako hudi stiski še vedno išče rešitev. V nekem trenutku se je pogovor obrnil v lahkotnejšo smer, kot da je prvič začutila možnost, da rešitev obstaja. Šele proti koncu je razkrila, da je imela že vse pripravljeno, da tisti večer naredi samomor,« pripoveduje svetovalka, ki še vedno čuti neizmerno olajšanje, ker se je dekle pred tem korakom obrnilo še na TOM telefon.

»Ko je napisala: 'Ne vem, če se zavedate, da ste mi rešili življenje', so me preplavile solze. Občutila sem hvaležnost in zavedanje, da sem dekletu pomagala najti luč na koncu tunela. Neprecenljivo. Seveda pa imam tudi veliko lepih pogovorov, ki mi dajo zagon in energijo. Lepa in resnična je misel, da kot prostovoljec več dobiš, kot daš.«

Pexels

Iz roda v rod

Anja je del družine TOM telefona že več kot 10 let. Je družboslovka, zaposlena v knjižnici, Tomovka pa je že desetletja tudi njena mati. »Odrasla sem s tem, da je prostovoljstvo nekaj pomembnega. K sodelovanju me je nagovorila vodja skupine, s katero sem sodelovala pri drugih dejavnostih Društva prijateljev mladine. Hitro sem se odločila, opravila izobraževanje in postala svetovalka. Aktivna sem ostala tudi po selitvi v drug kraj, kjer skupine ni. Nekoliko zaradi tradicije in podpore drugim prostovoljkam, deloma pa zaradi zavedanja, da moje udejstvovanje nekomu pomaga.«

Ob omembi TOM telefona večina najprej pomisli na stiske, a Anja poudarja, da je TOM mnogo več kot to. »Seveda so tudi težke zgodbe, a pogosto gre za teme, ki jih otroci nimajo komu zaupati. Kar se odraslim ne zdi strašno, je lahko za otroka tisti trenutek nepremostljivo. Naša naloga je, da jih pomirimo, jim odpremo pogled in pokažemo, da rešitev obstaja.« Poudarja, da klici niso terapija, ampak kratki, podporni pogovori. »Največkrat otroku pomagamo najti pot do zaupanja vrednega odraslega, na katerega sam ni pomislil.« Posebej rada ima klice, ki se začnejo iz zafrkancije: »Ko mi uspe tak pogovor spremeniti v iskren stik, je to zmaga. Takrat vedo, da smo prijazni in dostopni in morda se čez čas vrnejo, ko bodo zares potrebovali pomoč.«

Je pa vsako dežuranje adrenalinsko, pravi. »Vsakokrat, ko dvigneš telefon, je lahko na drugi strani krizna situacija, ko se moraš zbrati. Mogoče slabo slišiš, morda otrok joče in govori tako, da ga težko razumeš. To so vse ovire dela po telefonu. Mi otrok ne vidimo, vse moramo oceniti, razbrati iz glasu,« pojasnjuje in razloži, da dežura enkrat ali dvakrat na mesec. »Prejmem od deset do dvajset klicev in vsakemu skušam pomagati, včasih samo z družbo, včasih z razlago. Otroci nas želijo 'poosebiti', obenem pa moramo ohraniti anonimnost. Nimamo čarobne palice, a otrokom vedno povemo, da so slišani in da je pogumno, da so poklicali.«

Profimedia

Protiutež žugajočim staršem

Anja se najraje spominja tistih zgodb, ki jo spravijo v dobro voljo. »V vseh teh letih sem bila deležna prav simpatičnih nastopov. Poklicala je deklica, ki je razmišljala o prijavi na Talente in si je želela le nekoga, ki bi jo poslušal med vajo. Drugič me je presenetil zvok trobila – fant je vadil skladbo za glasbeno šolo in me prosil za mnenje, kako mu gre. Pred kratkim pa se je oglasila skupina deklet, ki so mi zapele nekaj pesmi iz 90. let. Po njihovem 'koncertu' smo prav sproščeno poklepetale. Takšni klici niso le zabavni in navdihujoči, ampak pokažejo, da otroci vedo, da je TOM tu zanje tako v težkih kot lepih trenutkih. Pri sproščenih klicih imamo svetovalci posebno priložnost, da pustimo dober vtis ne le s svetovanjem, temveč tudi s toplino, humorjem in sproščenostjo,« razloži sogovornica, »kajti le tako lahko TOM ohranja sloves zaupanja vrednega sogovornika, ki stoji kot protiutež žugajočemu staršu – nekdo, na katerega se lahko vedno obrnejo. Je pa seveda posebna vrsta ponosa, ko šteješ čez 40 let, pa ti popolnoma neznan najstnik reče: Respect, guspa!« je radostna Anja.

In če je otrok resno ogrožen?

Naloga svetovalcev je, da znajo prepoznati, kdaj otrok potrebuje tudi pomoč drugih pristojnih služb. Kadar je ogroženo otrokovo življenje, primer prevzame njihova strokovna služba, res pa je, da takrat TOM telefon ne more več ostati popolnoma anonimen. »Otroku to spoštljivo razložimo in poudarimo, da ukrepamo z namenom, da bo varen in da bo prejel ustrezno pomoč. V nadaljnje reševanje primera se vključijo službe, pristojne za varstvo in zaščito otrok. Včasih, ko stanje presega okvire TOM telefona, pa otroka in njegove pomembne odrasle usmerimo tudi k organizacijam, kjer lahko prejmejo strokovno podporo in pomoč,« pojasnjuje Tjaša Bertoncelj.

Težave otrok

Med najpogostejšimi temami so že vrsto let vprašanja, povezana z razvojnimi obdobji otrok in mladostnikov: odnosi z vrstniki, ljubezenske dileme, telesni razvoj in spolnost ter težave v šoli. Šele nato sledijo družinske stiske, kot so napeti odnosi, nasilje ali ločitve. »Je pa zadnjih deset let opazna rast težav v duševnem zdravju. Obdobje epidemije je prineslo velike spremembe v vsebinah, v ospredje so stopili odnosi v družini ter stiske, povezane s tesnobo, depresijo, samopoškodbami in samomorilnimi mislimi,« razloži Tjaša Bertoncelj.

Prispevek o nesebičnem delu prostovoljcev je bil objavljen v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana