Mateja J. Potočnik

»Moji dnevi so krasni in bogati,« začne dr. Aleksander Erniša, evangeličanski duhovnik in novi škof, ki mu jutranja molitev in skodelica ekspresa iz črne, ročno izdelane skodelice odpreta vrata v dinamičen začetek dneva. Oče duhovnik mu je začrtal pot ljubezni do ljudi in cerkve, mama Slovakinja, ki se je zaradi ljubezni preselila v Slovenijo, pa mu je dala ljubezen do tega slovanskega jezika in kulinarike. Novi škof je po misijah v Afganistanu in na Kosovu, trinajstih letih vojaškega vikariata, službovanja v Trstu, zdaj policijski vikar. Iskreno je spregovoril tudi o preizkušnji ločitve in o tem, kako živi preplet odgovornosti, vere in nežnih človeških zgodb. Pa tudi o tem, kako je na vrhu Triglava našel novo ljubezen, Anjo, partnerko, ki ga v celoti razume. Za konec pa je še zavihal rokave in pripravil slovaško božično večerjo, tradicijo svoje mame Ružene: kapustnico in božične oplatke.

Srečamo se  v župnišču evangeličanske cerkve sredi Ljubljane: v skromnih, a prekrasnih meščanskih prostorih z visokimi stropi, kjer se ves čas kaj dogaja: od pomoči starejšim, poučevanja otrok do drugih dejavnosti. »Dela mi zlepa ne zmanjka. Moj dan pa se začne že prej, s kratko jutranjo molitvijo za vse duše pri Policiji, kjer sem vikar, in nadaljuje z jutranjo kavo, ki se je veselim že zvečer. Sem zaprisežen kofetar. Če ne utegnem popiti kave, se moj dan ne začne popolno,« se smeje mladi škof. Nato se zažene v obveznosti, ki jih ima od umestitve še več. Med drugim ima še več srečanj in intervjujev, saj postavni duhovnik priteguje pozornost. Na srečo se je s starejšim bratom Brankom in mlajšo sestro Petro, s katerima je odraščal v župnišču v Gornjih Slavečih pri Kuzmi, že doma navzel delovnih navad.

Mateja J. Potočnik

Neobičajna ljubezenska zgodba

»Starša sta bila zelo skrbna in delavna. Spoznala sta se v Bratislavi, kjer je oče študiral teologijo, mamina sestra Jana pa je bila njegova sošolka. Naključje, če to res obstaja, je poskrbelo, da sta se z mamo srečala, preskočila je iskrica in vse drugo je zgodovina. Mama Ružena se je preselila v Slovenijo, a je imela na začetku kar nekaj izzivov z iskanjem službe, zato ima precej nenavadno karierno pot: med drugim je delala v Avstriji v različnih službah, obenem pa sta z očetom ob pomoči sovaščanov, kot je bilo takrat v navadi, gradila hišo. Ta je imela nekaj sob za goste, mama pa se je ukvarjala s sobodajalstvom.

Skrbela je še za nas, otroke, saj je oče ves čas delal v 'gmajni', kot rečemo cerkveni občini, ki je mamo zelo lepo sprejela. Bila je predana cerkvi in župniji, skupaj z očetom sta živela predanost vernikom. Imeli smo prekrasno otroštvo. Cele dneve smo lahko bili zunaj, starša sta nas podpirala in pustila, da smo šli vsak na svojo pot in sledili srcu. Brat Branko je bil nekaj časa vojak, zdaj pa dela v podjetju, ki proizvaja in razvija polnilnice za električne avtomobile, sestra Petra je medicinska sestra. Sam dolgo nisem vedel, da se bom podal na pot duhovnika. Kot otroka me namreč to ni zanimalo niti nisem pretirano rad hodil v cerkev. Še posebej ko je bil ob nedeljah zjutraj, ko je bilo treba k bogoslužju, na televiziji Živ žav. Na veliki petek, ki je v Evangeličanski cerkvi velik praznik, sta mi starša predlagala, da mi bosta napisala opravičilo za šolo, če pridem k bogoslužju. Raje sem 'potrpel' pri bogoslužju in si prislužil prost dan. Tudi za novo leto sta mi dala možnost izbrati, kdaj grem k bogoslužju: če sem šel na staro leto, mi za novo ni bilo treba,« se muza Aleksander, ki prizna, da je tudi zelo trmast.

Ko se za nekaj odloči, ga nič ne premakne. In potem ko mu kot otroku bogoslužje ni najbolj dišalo in si je želel postati zdravnik, je nekega dne v sedmem razredu starše presenetil z izjavo, da si želi študirati teologijo. Seveda pa je moral najprej v srednjo šolo.

Slovenija

Če boste ženske duhovnice, bo to slabo – premočne ste

Pri babici v raju na zemlji

»Mama je predlagala, naj grem v gimnazijo na Slovaško. Kljub temu da sem jezik znal le pogovorno, je bilo to zame boljše od zadetka na lotu. Kot otroci smo dobršen del počitnic preživeli pri babici na Slovaškem, v malem mestu Modro z okoli 10.000 prebivalci, ki je trideset kilometrov oddaljeno od Bratislave. To je bil zame najlepši čas. Babica je bila stroga, a sva se kljub temu izjemno dobro razumela. Znala je vzgajati z odgovornostjo. Od mene ni želela drugega kot to, da v šoli nimam težav in da jo ob nedeljah zjutraj pospremim do cerkve.

Ni zahtevala, da grem k bogoslužju. Sama je sedla v prvo vrsto, jaz pa sem lahko šel, kamor sem želel. Ne da bi mi kaj rekla, sem šel na kor. V vseh štirih letih gimnazije nisem imel niti ene neopravičene ure, nič nisem ušpičil, s prijatelji smo se ob koncih tedna hodili zabavat, a mi babica ni nikoli rekla, kdaj se moram vrniti domov. Medtem ko mi gimnazija razen slovaščine ni delala večjih težav, pa sem se na teologiji z zame nekaj zelo težkimi predmeti – od stare hebrejščine do grščine –, ki so mi vzeli veliko časa, pošteno namučil,« se spominja Aleksander.

Mateja J. Potočnik

Sodelavca z očetom

Po zaključku študija je hitro dobil službo. »Pripravništvo kar v očetovi cerkveni občini v Moravskih Toplicah, tam sem bil kaplan. On je trdil, da je treba po svoje, in ko se je v Slovenski vojski odprlo mesto vojaškega kaplana, sem se prijavil. Spoznal sem, da imam rad red in uniformo, da sem človek, ki mu ustreza disciplina, in nimam težav s strahom. Ustrezala mi je tudi pestrost ljudi: verni, neverni, različne veroizpovedi. Rad sem se učil od drugih in ustvarjal prijateljske odnose. Tisto so bila lepa leta, v Slovenski vojski je bil tudi brat in sva šla skupaj na misije. Denimo v Afganistan, ta me je res zaznamoval.

Nevarnosti smo dobesedno zrli v oči, obenem pa so me navdušili tamkajšnji otroci, ki so bili kljub vojni – otroci. Najlepše pa so bile noči. Ker ni bilo svetlobnega onesnaženja, je bilo, kot da bi ugasnil luč in se potopil med zvezde. Tega v Evropi ne moreš doživeti. Ko zreš v nebo, doživiš majhnost planeta in človeka. Afganistan mi je po duhovni plati dal ponižnost, drugačno gledanje na svet. To je dobra priložnost, da se zazreš vase,« razlaga duhovnik, ki je šel tja na misijo dvakrat. Potem pa še na Kosovo in tudi to je bilo posebna izkušnja.

Tujina ga je izoblikovala

»Ko sem šel dol, sem si rekel, saj ne more biti tako drugače, saj smo bili še ne tako dolgo nazaj v isti državi. Vendar je razlika med Slovenijo in Kosovim ogromna. Prišel sem iz urejene države, tam pa je bilo po tleh toliko smeti … Kljub temu je dežela lepa, imajo krasne pravoslavne cerkve in samostane, nevarnost je bila veliko manjša kot v Afganistanu, lahko smo veliko hodili ven in spoznavali kulturo. Tisti, ki ima rad hribe, tu pride na svoj račun,« razlaga.

Zatem si je nova življenjska spoznanja nabiral v Trstu. Italija mu je bila všeč, četudi je bilo težko, preden se je naučil jezika. »Rad imam nove izzive. Imel sem možnost iti v Nemčijo, saj povsod primanjkuje duhovnikov, vendar sem se odločil ostati bliže domu. Povsod so ljudje v stiski, ki jim rad pomagam.«

Mnenja

Tudi duhovniki so seksualna bitja

Brez partnerja bi težko preživeli

»Postati škof ni bila moja osebna izbira. Prejel sem klic in s hvaležnostjo sprejel še to odgovornost. Zdaj sem, kjer sem. V tem poslanstvu skušam najti lepoto,« pravi in doda, da je prvi med enakimi. Cerkev vodi s sodelavci. Njegova desna roka je Bojan Prosič, ki skrbi za cerkveni del, povezan z gospodarsko in ekonomsko dejavnostjo, Aleksander pa skrbi za pastoralo, teologijo, duhovnost …

»Vse temelji na sodelovanju, pri nas ni hierarhije. Imamo posvetitev v duhovniški poklic. Naziv prinese odgovornost, po drugi strani pa je pomembno, da človek ostane zvest drugemu človeku. Naša Cerkev ni velika – imamo 16 cerkvenih občin, skoraj vse imajo svoje duhovnike in duhovnice. Dve mesti sta v Slovenski vojski. Od nedavnega je naša Cerkev bogatejša za dve občini: Novo mesto in Koper-Izola. Rastemo, po drugi strani pa nam primanjkuje duhovnikov in duhovnic. Na vidiku je kar nekaj upokojitev, imamo pa samo enega študenta. To bo resen kadrovski izziv in ena izmed mojih bistvenih nalog,« razlaga novopečeni škof in v nadaljevanju razloži, da se Evangeličanska cerkev razlikuje od Katoliške tudi po tem, da nimajo podjetij ter se financirajo izključno s prostovoljnimi prispevki vernic in vernikov.

»Naša Cerkev ni bogata. Prej bi rekel, da je v materialnem pogledu revna. Za vse, kar imamo, smo hvaležni našim prednikom in vernikom. Naši duhovniki imajo, sploh glede na univerzitetno izobrazbo, zelo zahtevno delo in odgovornost, zelo nizko plačo in posledično pokojnino. Zato smo v zdajšnjem času velikokrat odvisni od svojih življenjskih partnerjev. Brez podpore moža ali žene, partnerja ali partnerke bi težko preživeli. Zato se na tem mestu zahvaljujem vsem, posebej tistim, ki darujejo prostovoljne prispevke,« pravi škof in še prizna, da bi bilo njegovo delo veliko težje brez domače podpore.

Mateja J. Potočnik

Preveč duhovnik

»Tudi mene je doletelo  življenje. Poročil sem se  in doživel bolečo ločitev. Z nekdanjo ženo imava dva otroka, Katarino in Jurija, najstnika, ki sta stara štirinajst in dvanajst let. Za nami je kar zahtevno obdobje prilagajanja na življenje v Trstu, na katerega imata otroka prekrasne spomine, saj sta tam obiskovala slovenski vrtec in šolo in bila zelo lepo sprejeta. Potem se je zgodil covid in smo se vrnili, sam pa sem se vozil delat v Trst. Služba duhovnika traja šest dni na teden, delovnik je razdrobljen. Imam srečo, da se rad vozim, vendar je zaradi tega trpelo družinsko življenje. V tistem času se je veliko dogajalo – zbolel je oče, želel sem se vrniti v vojsko, potem se je odprlo novo delovno mesto za duhovno oskrbo v Policiji in sem se prijavil,« se spominja Aleksander.

Z nekdanjo ženo sta bila skupaj skoraj četrt stoletja, malce manj poročena. »Ko sva se spoznala, je dejala, da me dojema kot Aleksandra in ne kot duhovnika. Z leti pa sem postajal čedalje bolj duhovnik. To je začelo bremeniti partnerstvo. Spoznal pa sem tudi, da svoje družine ne morem siliti v svojo zgodbo. Katarina in Jurij si nista predstavljala, da bi prišla živet v župnijo, tako kot smo odraščali z mojima bratom in sestro. Jurij je celo dejal, oči, ne bom postal menih … Videl sem, da je to moja zgodba, poleg še nekaterih osebnih stvari, in se odločil, da grem naprej. Hecno pa je, da se z nekdanjo ženo nisva nikoli sprla, vendar je bilo čutiti, da je šla tudi ona preko sebe, ko me je podpirala.

To lahko človek počne nekaj časa, dolgoročno pa je nevzdržno. Drugega človeka je treba spoštovati, kot je. Sama mi je dejala, da je dobra partnerka, a slaba duhovnikova žena. Ločitev je bila zame zelo boleča. Zelo sem vesel, da sem bil prej v Italiji, saj je tam tudi veliko duhovnikov iz Nemčije, kjer so se srečevali z ločitvami duhovnikov. Pri nas poroka ni zakrament, je blagoslov in dopušča možnost ločitve. Z ločitvijo sem prizadel nekdanjo ženo, otroka, mamo … Po drugi strani pa moram iskreno povedati, da sem se o tem veliko spraševal in bom s posledicami svojega dejanja moral živeti. V nagovoru ob umestitvi sem se zahvalil tako nekdanji kot sedanji partnerki,« je iskren novi evangeličanski škof, ki tudi po ločitvi ni izgubil vere v ljubezen.

Slovenija

Sestre o Marku Rupniku govorijo resnico

Ko se zaljubi duhovnik

Seveda je šel najprej skozi žalovanje. »Glede na to, da se poznam, sem bil zelo previden. Tega me je naučila izkušnja ločitve. Zavedam se, da ima v mojem življenju cerkev prvo mesto. Zato sem si, če bi se mi zgodila nova ljubezen, želel osebe, ki bi to razumela.

Živel sem vsakodnevno (duhovniško) življenje, lovil ravnotežje med poklicem in prostim časom. In med vzponom na Triglav sem jo spoznal. Anja je Ljubljančanka, ki živi v Škofji Loki. Vdova. Pogreb njenega moža je bil skoraj ob isti uri, kot je umrl moj oče. Veliko sva se pogovarjala in se res lepo ujela. Tudi ona ima dva otroka. Počasi gradimo novo zgodbo. Zadeva je še precej sveža, nikamor ne hitiva, pustiva, da se stvari dogajajo spontano,« razlaga Aleksander, ki mu je njegova draga ob umestitvi podarila ročno izdelano skodelico za kavo, ker ve, kako ljub mu je ta napitek.

Spoštuje slovaško tradicijo

Novoumeščeni pkof se zelo veseli prihajajočih praznikov. »Advent je bil pri nas posebno obdobje. Čistili smo župnišče, ga okraševali, se veliko družili z ljudmi, pripravljali deklamacije. Ves mesec je bil praznik. Mama je iz Slovaške prinesla tradicijo obdarovanja otrok na sveti večer, oče pa se ji je prepustil. To je bilo tudi praktično, saj je imel veliko obveznosti. Lepo je bilo, ko se je sprostil. Še bolj pa se je s svojimi sedmimi vnuki, za katere je dejal, da so sedem čudes sveta. Z njimi je rad igral nogomet, vnukinje pa je razvajal, jih peljal na sok, pico,« se spominja Aleksander, ki ga ob spominih na otroštvo hitro odnese v pojoče prekmursko narečje.

»Rad güčim,« se smeji in doda, da bodo prazniki kljub temu, da bodo delavni, saj so ves čas bogoslužja, tudi okusni. Slovaško tradicijo, ki se je je navzel od mame, prenaša tudi na svoja otroka. »Krasili bomo drevesce, se obdarovali, jaz pa sem odgovoren za kuhanje božične večerje. Za božič se pripravi kapustnica – jed iz zelja, z jurčki in polpekočo klobaso, riba (katerakoli, lahko je tuna, losos, brancin, orada …), francoska solata, za sladico pa deblo in oplatke, nekakšne hostije iz tankega testa, ki se na sveti večer jedo z medom kot sendvič. Le slednje bom prepustil mami in upal, da nauči moja otroka, kako se jih naredi, kajti jaz obvladam le palačinke. Poleg se srka čaj z rumom,« razlaga škof, za katerega ni problem kuhati, težava je edino pomanjkanje časa. »Ko bom šel v pokoj, bom šel na kuharski tečaj. Ker obožujem italijansko hrano, testenine bi lahko jedel vsak dan, bo to verjetno tečaj italijanske kuhinje.«

Aktivni škof

Ko si sleče talar, gre Aleksander rad v hribe in teče. Pretekel je več polmaratonov. Rad se udeležuje športnih tekmovanj v Policiji in vojski, med drugim je v ekipi za patruljni tek. »Rad se gibam, to me sprošča. Uživam v naravi, četudi imam za to čedalje manj časa. Rad preberem kakšno dobro knjigo, zelo me nagovarja psihologija človeka, logoterapija, drugače pa rad tudi kaj dobrega pojem. Obožujem pico, ki jo tudi odlično pripravim. S Katarino in Jurijem pa gremo kdaj tudi na hamburger.«

Objavljeno v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana