Osebni arhiv

Čez osemdeset jih šteje, pa vendar je njegov glas še vedno tako prodoren kot tedaj, ko je namesto radia skozi nepredirno meglo klical kolege po gori. V stotinah reševalnih akcij je doživel vse, kar človek lahko doživi v gorah – od Čehov v japonkah do mrtvih otrok. Tresel se je pod strelami, se opotekal v trdi temi, lovil pobegle koze, se veselil rešencev in jokal za ponesrečenci. Goram in sočloveku, pa tudi živalim, je posvetil svoje življenje in niti pomislil ni, da bi za to kadarkoli terjal kakšno plačilo. Franc Čopi še danes ostaja dobri duh ne le bovške gorske reševalne službe, temveč tudi celotne skupnosti.

Osebni arhiv

Kdaj ste postali gorski reševalec in zakaj?

Z reševanjem sem začel kot pripravnik že leta 1966, uradni izpit pa sem opravil leta 1970. Ko sem kot mlad fant prišel iz vojske, sem se navdušil nad alpinizmom, prehodil sem vso slovensko transverzalo in osvojil marsikateri vrh v evropskih Alpah – Mont Blanc, Matterhorn in Monte Roso. Kljub mladosti sem bil torej že izkušen gornik in takšne so potrebovali v Gorski reševalni službi Bovec, zato so me hitro povabili v svoje vrste. Rad sem se vključil, kajti od nekdaj sem rad pomagal. Kot prostovoljec sem sodeloval v vseh mogočih društvih in pri vseh mogočih dejavnostih: pomagal sem pri urejanju letališča Cerklje, sodeloval pri smučarskih tekmah, dolga leta sem bil tudi gasilec. Nekako logično je bilo, da se lotim tudi reševanja.

V tistih letih sta bili oprema in tehnologija seveda bistveno drugačni kot danes.

Takrat ni bilo nobene službene opreme – imeli smo le tisto, kar je bilo že tako naše. Svoje hlače, puloverje, bunde, svoje vrvi, čevlje, dereze … Takšni smo hodili na dolge, nevarne akcije,  peš smo se prebijali do ponesrečencev. Nekoč smo v Kanjevcu dva dni v nemogočih razmerah reševali človeka, ki je bil že mrtev; bil je član skupine, ki jo je na gori ujelo slabo vreme. Spodrsnilo mu je na skali, padel je v prepad 150 metrov globoko in se ubil. Preostali člani odprave so nas napotili proti kraju, kjer je padel, a tedaj se je nad nas že zgrnil takšen naliv, da ne pomnim hujšega; dobesedno za petami nam je pridrl pravi pravcati slap! Voda je drla od vsepovsod, strele so treskale – kdor je bil kdaj v gorah, ve, da je malo kaj bolj nevarnega od strel. Tako smo morali prekiniti akcijo in se vrniti v kočo, premočeni od glave do pete. Zjutraj smo šli nazaj in se uspešno spustili do mrtveca; na nosilih smo peš prenesli truplo v Trento. Tako je to bilo tedaj.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana