Jaka Koren

Zakonca Gregorič sta pogumna prostovoljca Rdečega križa Koper, usposobljena za nujno pomoč in oskrbo ljudi v stiski. Z roko v roki pišeta plemenito zgodbo, ki v ljudeh  prebuja zavedanje, kaj pomeni biti človek.

Za to, da bi prijaznost povezala družbo, seveda ni treba premikati gora. Prav vsak izmed nas ima moč, da polepša svet komu drugemu. »Superjunaki smo pravzaprav vsi, ki za druge naredimo nekaj dobrega, ne da bi v zameno karkoli pričakovali. Tudi to, da se nekdo zaradi nas ne počuti več samega, je na neki način rešeno življenje,« pravita starša, ki sta svojim trem otrokom največji zgled.

Tujina

Dan prijaznosti: zgodba, ki vrača vero v dobro

Na prvi pogled

Tara in Matej morda red delujeta kot povsem običajen par, a le na prvi pogled. Na obali sta si ustvarila družino, imata tri otroke, pa pse … »In celo kozo!« se smeji Matej. Pestro družinsko življenje prepletata s službo, Matej se je nedavno zaposlil v vojski, Tara pa opravlja sanitetne prevoze bolnikov pri Reševalni službi slovenske Istre, kjer večino dni dela do večera. »Zjutraj utegnem postoriti le najnujnejše,« je iskrena. Da prostega časa nimata na pretek, je jasno in prav zato je tako navdihujoče, da kljub tako natrpanemu urniku mislita še na druge.

Bolničarja in prva posredovalca

Da, takšna sta – vedno pripravljena na akcijo, izvemo. Pa da imata izjemen posluh za ljudi in da sta neustrašna, kadar je treba priskočiti na pomoč. Tudi drug drugemu stojita ob strani, se podpirata in premagujeta vsakdanje izzive. Eno pomembnejših poglavij v njunem življenju je prav prostovoljstvo, s katerim sta se spogledovala že v mladosti. »Že od mladih nog sem vedela, da želim pomagati ljudem. Ko sem v okviru službe izvedela za prostovoljce pri Rdečem križu, sem nemudoma začutila, da je to pot, na katero želim stopiti. Za to sem povedala tudi možu, in ker je tudi prostovoljni gasilec, mu je bila zamisel všeč,« pojasni Tara in doda, da sta nato naredila licenco za bolničarja in prva posredovalca ob klicu na pomoč.

Osebni arhiv

Partnerja doma in na terenu

Tara in Matej sta tako postala partnerja tudi na terenu, kar se je izkazalo za odličen primer dobre prakse, saj sta kot dobro utečen mehanizem. Na intervencijah delujeta tako usklajeno, da se jima ni treba niti pogovarjati. »Besed velikokrat res ne potrebujeva. Dovolj je pogled in že veva, kaj drugi razmišlja in kaj bo naredil,« pripoveduje Matej. Prednost tega, da sta povezana zasebno, je tudi v tem, da se ves čas bodrita, po vsaki intervenciji pa se o dogajanju temeljito pogovorita. »Tudi takrat, ko se žal ne konča srečno, je neprecenljivo imeti ob sebi nekoga, s katerim lahko brez zadržkov deliš misli, občutke in dvome. Nekoga, ki te razume.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana