Šimen Zupančič

Posnetki izživljanja nad nemočnimi v domu starostnikov so nas pretresli, a to nam ne bo pomagalo, če ne bomo ukrepali. Prav zato se je izpostavila tudi medicinska sestra, ki s starostniki dela že 18 let. Svoj glas je zastavila za vse nemočne, da bi zlorabam naredili konec tako, da osebe z očitno izkazano neobčutljivostjo pri svojem delu nikoli več ne bi prišle v stik z ljudmi. Ne v sociali ne v zdravstvu. Valerija Kršlin je dobra duša, ki pomaga ljudem in živalim, ter miri, da je za naše starostnike v domovih še vedno dobro poskrbljeno.

Čeprav se razdaja na vse konce in kraje, je najprej mama najstnika Lana, nato hčerka, predana očetu, onkološkemu bolniku. Potem pridejo drugi. In teh ni malo. Poleg poklica – o katerem pravi, da je blagoslov in do jo kljub temu, da še zdaleč ni preprost, izpolnjuje in osrečuje – rešuje živali in pomaga ljudem preko svojega, pred dobrimi 12 leti ustanovljenega zavoda Zadnje upanje.

Odnosi

Smrt odnosa je lahko enako travmatična kot fizična smrt

V domovih dela 18 let, v sedanjem je deset, vmes je šest let delala z otroki z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Tudi na dan našega obiska je pomagala družini z otrokom s cerebralno paralizo tako, da je poskrbela za njihovega kužka. Drugi družini pa pomaga prevzeti popolno skrb za otroka z motnjo v razvoju; enkrat letno ga za več dni sprejme v svojem domu, njen sin pa mu odstopi sobo.

Takrat si tudi Valerija najraje vzame dopust. Dopust za pomoč drugim? To je zanjo nekaj najbolj samoumevnega. »Občudujem mamice z otroki s posebnimi potrebami. Me, ki imamo zdrave otroke, se ne zavedamo, kaj to pomeni, da lahko sami hodijo, sami jedo. Za nas je to samoumevno. Starši otrok s posebnimi potrebami imajo redke trenutke brez skrbi, pravzaprav se nikoli ne morejo zares spočiti. Če jim lahko pomagam, me to osreči.«

Šimen Zupančič

Spravite jih stran od ljudi!

In ker je tako vpeta v različne zgodbe reševanja živali in pomoči ljudem, ji ljudje zaupajo. Tako so do nje prišli tudi posnetki zavržnih, ponižujočih dejanj v domovih za starostnike. »Bila sem zgrožena in sem ukrepala. Moj namen je bil dosežen – da opozorimo javnost in spodbudimo odločevalce k odločnemu ukrepanju. Da taki ljudje, ki tako surovo ravnajo z nemočnimi, ne morejo biti zaposleni v socialnih oziroma zdravstvenih ustanovah. Če tako osebo odpustijo iz enega zavoda, dobi zaposlitev v drugem, saj primanjkuje kadra. Sem že doživela, da so neko osebo zaradi njenih slabih dejanj odpustili v domu starostnikov, pa sem jo potem srečala v zdravstveni ustanovi. Mar ni to grozno?! Bomo kar tiho, zato da ne vznemirjamo javnosti in mečemo slabe luči na domove? Nekdo mora biti glas nemočnih, moramo jih zaščititi.«

Upokojenci

Dom starejših občanov in stiske socialne delavke

Srčno upa, da bodo poostrili zaposlovanje, da bi obstajala neka evidenca »škodljivih« oseb. »Četudi nas je vedno premalo, je bolje, da garamo in delamo dobro, kot da so med nami neprimerni kadri. Ti nam potem vsem skupaj povzročajo probleme: varovanci in svojci so v stiski, širita se strah, nezaupanje. Samo zaradi peščice ljudi, ki imajo kljub zavržnim dejanjem še vedno možnost zaposlitve. Treba jih je spraviti iz sistema, naj počnejo kaj drugega, prelagajo papirje – samo da so stran od ljudi.«

Bi pomagali tudi vi?

Če bi radi podprli pomoč živalim in ljudem v stiski ter namenili Valerijinemu zavodu Zadnje upanje kakšen evro, bo hvaležna.

Zadnje upanje, zavod za pomoč ljudem in živalim v stiski
Loka 120, 3223 Loka pri Žusmu

TRR (IBAN): SI56 0483 5000 2051 219 (Nova KBM d.d.)
swift/bic: KBMASI2X
koda: CHAR

Tega ni mogoče kupiti!

 Valerija ima iskreno rada starostnike v »svojem« domu. In oni njo. »To se najbolj vidi, kadar se vrnem z dopusta ali bolniške. Da so me veseli, mi pokažejo z objemom, stiskom roke. To je tako ... Tega ne more nadomestiti nobena nagrada, tega ni mogoče kupiti! Ljudje te čutijo, tega ne moreš zaigrati.«

Delovne razmere so se v teh 23 letih, odkar je začela delati v domu, spremenile. »Pol manj je bilo administracije. Zdaj pa je kup protokolov, papirjev, dokumentacije, namesto da bi se ukvarjali z ljudmi, se moramo z izpolnjevanjem obrazcev ... Ker mora biti vse pod nadzorom: kdaj je kdo dobil jesti, piti, kdaj je bil obrnjen, kdaj se je naredila preveza, kdaj kopanje – to je vse zabeleženo po minutah. Sicer pa je premalo kadra in premalo časa za vse.«

Prepričana je, da zaradi dela v domu starostnikov povsem drugače gleda na življenje. V domu sreča ljudi v njihovem najranljivejšem obdobju življenja. Tam ni več pomembno, kaj si bil po poklicu in koliko denarja imaš na računu. »Pri nas srečaš tiste, ki so bili na vodilnih položajih, in tiste, ki so vse življenje fizično garali ter se jim to tudi pozna na telesu. Ampak to zdaj sploh ni pomembno, nekaterim ne pomaga niti kup hiš niti veliko otrok – saj jih nihče ne obišče.

Decembra je najhuje, v prazničnem času je največ duševnih stisk, zato se res trudimo, da jih tolažimo, jim prinesemo kakšno darilce. Ampak saj niti ne potrebujejo daril, sicer so veseli pozornosti, najbolj pa časa, ko sedeš z njimi, da se jim posvetiš in jim nakloniš toplo besedo. Da jim nekdo prisluhne. Svojce seveda razumemo, hitijo po službah, opravkih. Saj se trudimo, pečemo piškote, izvajamo terapijo z živalmi, ampak največ pomeni to, da ne hitimo in si vzamemo čas zanje. Zato si res želim, da bi imeli več časa.«

Šimen Zupančič

Ogreta pižama, krasno darilo

 Tudi to vidim kot Valerijina darila: kako poskrbi, da pred kopanjem starostnikov dobro ogreje prostor, položi njihovo pižamo na radiator, da je topla po kopeli. Kako cenijo to! »Ooo, kako je to fajn, rečejo in pokažejo iskreno veselje ob taki gesti. Točno vedo, kdo jih bo kako skopal, jih namazal s kremo, zmasiral – to so malenkosti, bombončki, ki jim ogromno pomenijo. Pogosto se srečam tudi s stanovalci, ki so do prihoda v dom živeli samotno življenje kje na podeželju, v odmaknjenih predelih, niso veliko hodili med ljudi. Takšnega samotarskega človeka je težko stuširati, saj se do takrat še pred nikomer ni razgalil – nikoli v življenju!«

Nekateri se zaprejo kot školjke, nič ne govorijo. In Valeriji uspe počasi prodreti do njih. Spominja se gospoda, ki so ga po kapi namestili v dom, dotlej je živel sam. »Na omarici je imel v okvirju fotografijo psičke, skrušeno jo je pogledoval. Z nikomer ni govoril. Pa sem ga vprašala o tej psički, ali mu je umrla. Pa je odgovoril, da so jo odpeljali v azil. Pozanimala sem se, kje je ta psička, pokazal mi je odločbo in odločila sem se jo najti. Gospoda sem nato peljala k njej in oba sta se razjokala. Kako sta se bila vesela!«

Zgodbe

Janina lepotna turneja: Velika preobrazba v Domu starejših občanov Vrtojba

Srečni konci

Nato so psički z Valerijinim posredovanjem našli najlepši možen dom. Še več, par, ki jo je posvojil, zdaj redno obiskuje gospoda – s psičko vred! Tako je gospod presrečen, psička pa tudi. »Zato zame moja služba ni samo to, da prinesem oskrbovancu tablete in odhitim drugam, ampak imam odprte oči.« In srce.

Velikokrat je tudi doživela, da so jo starostniki počakali, da je bila lahko ob njih, ko so se za vedno poslovili. Ob koncu ji nikoli ne zmanjka pravih besed, ker je takrat najpomembneje to, da si tam, ob njih. »Govorim jim lepe besede, da jih sprostim; nekateri se oklepajo tega življenja le še zaradi svojcev, v resnici pa trpijo. Ljudi ne znamo spustiti v večnost. Nič ni treba reči, samo ob njih moramo biti, da bodo lahko šli na drugo stran. Ko odidejo, imajo mnogi nasmeh na obrazu, pa kakšna solza se jim utrne. V teh letih sem doživela mnogo takih odhodov in vseskozi imam občutek, da so vsi ti nekje ob meni, da bdijo nad menoj.«

Ko se poslovijo, vedno odpre okno, da ima njihova duša prosto pot. Tako jo je učila babica, za katero je, ko je bila nepokretna, tudi skrbela. Zaradi svojega starega očeta, ki je prestal težko operacijo želodca, se zbudil iz kome, potem ko so skoraj že obupali nad njim, pa je pustila dve službi (redno in honorarno) ter se posvetila izključno njegovi negi. Ter ga po dobrem mesecu spravila na noge! Človeka, ki so mu predpisali samo še paliativno oskrbo. Potem ko je čudežno shodil, je živel še sedem let.

Osamljenost in groza v domovih?

Vse je sicer odvisno od doma za starostnike, njegovega vodstva, ampak Valerija je prepričana, da je za naše starostnike v večini primerov še vedno dobro poskrbljeno. »Mislim, da je veliko več zanemarjanja na njihovih domovih, saj starostniki prostora v institucijah ne dobijo, žal mnogi med čakanjem tudi umrejo. Svojci, ker morajo seveda hoditi v službo, puščajo svoje ostarele starše doma, dementne tudi zaklenejo, ti si ne znajo priskrbeti ne hrane ne pijače. Zaklenejo jih zaradi varnosti, da ne bi tavali. Zato menim, da je veliko več grozot doma, tudi nasilja – zaradi finančnih koristi.«

Seveda je njena služba psihično in fizično zahtevna (posledice se že odražajo na njenem telesu, fizioterapija je redno na njenem urniku), zato je že kdaj razmišljala o spremembi. »Ampak sem si vedno znova rekla: kaj bom jaz brez mojih 'starčkov', brez njih ne morem živeti! Dajejo mi posebno energijo, toplino in iskreno ljubezen.« Ne verjame, da bi jo še kakšna druga služba nagradila s toliko hvaležnimi pogledi.

Odnosi

Boj za stike z vnukinjo: Ne pustijo mi biti babica

V Bosno k psom in otrokom

Klic pomagati drugim je tako močan, da je odziv nanj postal njena notranja nuja. Sem pač čudakinja, reče, že od nekdaj. Kdo pa bi dal večletne prihranke za to, da bi šest otrok in po enega od njihovih staršev iz socialno ogroženih družin peljal za več dni na letovanje na Debeli rtič? Tudi dopustovati ne zna tako, kot to običajno počnemo vsi drugi. Pred leti je šla za 14 dni v Gambijo pomagat tamkajšnjim otrokom, večkrat na leto se s prtljažnikom, polnim pasje hrane, odpravi v Bosno na pomoč preštevilnim brezdomnim psom.

»Dol grem za dušo. Med krdelo dvestotih psov se redno vračam, pomagam jih veterinarsko oskrbeti, vozim jim hrano slovenskih donatorjev, a je lahko čez mejo prepeljem le omejeno količino, zato jo tam tudi nakupim. Zapuščeni psi so v Bosni res problem, povsem drugače razmišljajo od nas, pustijo jih, da se razmnožujejo ...«

V dobrih desetih letih vračanja v Bosno je gotovo rešila čez sto psov in jim poiskala dom v Sloveniji. Nekaj let je redno obiskovala tudi sarajevsko sirotišnico, zadnja leta pa hodi v sirotišnico v Novi Kladuši; otroke (3–18 let) obdari z novimi oblačili, igračami, pa ne samo za Božička. Pri nas starostnike in otroke iz socialno šibkih družin obdaruje s pomočjo donacij, pri razdeljevanju ji pomagajo prostovoljci, z njenima staršema na čelu. Njen vikend je postal zatočišče za mamice in otročke, ki so na begu pred nasilnimi partnerji. Zgodi se, da jo kakšna pokliče sredi noči, ker je v avtu in nima kam. Valerija vedno odpre vrata, drugače ne zna in ne zmore. Ljudje in živali najdejo pot do nje. Znova in znova.  

revija Jana