Marja Bizjak Ažman

Čuvaj in pesnik. Pa pevec, pank pevec, nekdaj, pa športnik, tudi nekdaj. Zelo dobro mu teče beseda. Berem, da je napisal tudi dramo za oder, vendar je še ni dokončal. Zakaj ne, je ugotovil nekega dne, ko je bil pred sezono na morju in je opazoval dva zakonca, ki sta bila ves čas na svojem balkonu. Vsak zase, ona zatopljena v knjigo, on v svoje misli. Tiho sta bila in tedaj je vedel, zakaj se je drama ustavila, ker »se prava dvojina dogaja v tišini in so vse besede že davno odveč«. To poletje je pesnik dopolnil 60 let. Njegove oči, vsaj kolikor žara zmorejo objeti razni objektivi, govorijo. Podčrtala sem njegovo zadnjo knjigo, ki je zgodaj jeseni izšla pri založbi Primus in jo je naslovil Priročnik za neuspešne.

Avtor napiše, da se mu je priročnik napisal tako rekoč sam. Razglasiti se za neuspešnega na način, kot zmore on, je modro. Sploh v časih, ko bi vsi želeli biti uspešni. Biti sprijaznjen z neuspehom in ne biti zagrenjen, temveč še naprej radoveden, iskriv in dobrega srca, je velika reč. »Jaz moram biti neuspešen, kar res ni kakšen velik problem. Sem namreč slovenski pisatelj, s poudarkom na slovenski. Tudi če bi hotel biti uspešen, preprosto ne bi šlo …« Pravi pa, da ga je celo malo strah, da bi postal uspešen, ker kaj bo potem, ko pa je vajen izgubljati. Piše pristno. Pa še kako! In sveže. Obuja okus po pristnem pisanju, ki privre iz srca, in nič ni na silo. Knjiga je preprosto lepa. A je ne bo treba brati s svinčnikom v roki, ker je že sama podčrtana. Močne misli, včasih cele strani, so označene z velikim fontom v zlati barvi.

Del knjige so tudi sporočilne pesmi, ki se dobro vpletejo v priročnik za neuspešne. Nataša Kramberger je z zlatimi črkami na zadnjo platnico napisala: »Guru neuspeha – kakšna uteha v teh uspešnih časih! Tukaj ni vic blef, ampak srce, zato ta knjiga ne svetuje, ampak žvižga – o življenju, kakršno se živi, in ne, kakršno se kaže.« Prav tisto, kar smo iskali, pa že nismo več vedeli, kaj iščemo.

Primus

Odpuščanje je nikoli dokončana zgodba

O tem pripoveduje Korektna pesem, katere konec sporoča, kako trud, da bi vsem odpustili, ni dober za te, ki se trudijo, ker »ravno ta trud je tisto, kar nas izdaja, dela še  ranljivejše in prepuščene na milost in nemilost onim, ki se požvižgajo na odpuščanje.« Odpuščanje je, kot ugotavlja pesnik skupaj s prijateljem, še enim pesnikom, »nikoli dokončana zgodba«. Odpustimo lahko edino le sebi. To že vemo iz drugih priročnikov, ampak pesnik razmišlja: »Ko odpustimo, ugotovimo, da so naše zamere, navezanosti, ambicije pravzaprav nične, ker so večinoma opravičilo za zapolnjevanje manka, ki ga nosimo v sebi in za katerega si, spet, ne znamo odpustiti – ga sprejeti.« To so sicer ugotovitve Esadovega pesniškega prijatelja Kristiana Koželja. Ni si jih pripisal, je pa napisal, kako zelo mu je ob njih odleglo, in s tem tudi bralcu, ki želi zapolniti svoj manko. V knjigi je zelo hitro začutiti, da avtor živi, kar piše,  ne piše na silo, da se, kot uvodoma pove, priročnik za neuspešne piše sam. Sprašuje se namesto vseh, ki ostajajo pričakovano korektni: »Kako odpuščati tistim, ki nas kradejo v imenu neke ideologije, strankarske pripadnosti, in hkrati vedeti, da ne bodo nikoli nehali, ker imajo nas in našo korektnost, s katero manipulirajo in upravljajo naše življenje.« Izkoriščajo našo korektnost za lastno nekorektnost. Odlično ubesedeno. Rojen za igranje z besedami. Pesnik, čeprav so mu rekli: »Pusti poezijo, sine. Ni tu denarja nobenega. Naj jo pišejo Belorusi, oni tako nimajo česa izgubiti.«

Bolje izdati knjigo kot prijatelja

V tej knjigi vam bodo mnoge besede zazvenele na novo. Ena teh je izdaja knjige. »Toliko izdanih knjig, pa vseeno tako malo prijateljev. Saj bi moralo biti ravno obratno. Očitno nam toliko knjižnih izdajstev ne pomaga, da bi imeli več prijateljev.« Ali kot zapiše v pozlačenem fontu v svojem iskrivem tonu: »Bolje izdati knjigo kot samega sebe.« Zaupa nam, da vendarle ima prijatelja, ki sicer ne izdaja knjig, tudi prijateljev ne. Ob njem se počuti kot lučka, ki ne ugasne. In tako dobro ga pozna ta prijatelj, da ga nič več, kar pride od njega k njemu, ne zmore presenetiti. Vse sprejme. Opis takega prijateljstva sproži v bralcu, da se preizpraša in poišče, ali je kje kdo, ki me zmore objeti z vsem, kar sem. Ne tekmec, zaveznik. Prijatelj se izrazi po latinsko: Amicus lumen nonquam egreditur. (Prijatelj je lučka, ki nikoli ne ugasne.) Citata seveda ne pripiše sebi, kot je pogosto v priročnikih za uspešne, kjer avtorji delijo nasvete kot svoje, pa so pogosto zrasli na tujih zelnikih. Spoštljiv je. Vidi globlje. Tam, kjer uspeh zasveti prav in ne narobe, kot je pri nas. »Namesto da bi bili uspešni tisti, ki izdajo knjigo, so uspešni oni, ki izčrpajo največ denarja, namenjenega tej isti knjigi.« Uspeh prepoznava tam, kjer ga drugi ne vidijo, »v navidez drobnih in vse prej kot donosnih rečeh«. In tu začnemo globlje razumeti naslov priročnika, ker smo pozabili, kako lepo je biti neuspešen.

Človek je vedno najbolj utrujen od tistega, česar ni storil, pa bi moral

Avtor je z besedami iznajdljiv; kot uspešen športnik z žogo je. Žogo v gol pripelje kot nogometni bog Diego Maradona, ki ga omenja, da nam slikovito sporoči, kako je naše življenje ena »sama tekma brez revanše, mi pa igramo, kot da tega ne bi vedeli. Igramo kot nori na gol, ki ga že dolgo nihče več ne brani.« Zadene prav tja, kjer je morda nekoč sam bil zadet. Zapisano je še več, z zlatimi črkami, vse to naše početje, ko igramo tekmo življenja, ne da bi se vmes zavedali, da je vsake tekme enkrat konec, »ampak dokler igraš, ne veš – in tako je edino prav«. Priročnik ni debel. Se zdi ravno prav dolg, da ne utrudi preveč. Je šel do konca, ta globoko čustveni mož, kot zapiše, pa čustven tudi na škodo svoje racionalnosti. »A kaj, ko z emocijami ne gre drugače: z njimi moraš preprosto do konca, drugače se ne splača.« Na koncu nam sporoča, da si s koncem pisanja ni oddahnil. Piše, da ga je pokončala velika utrujenost, a da mu je zdaj lažje, ker je dokončno neuspel: »Nobenih iluzij več. Utrujen ego je omagal.« A avtorja ohranja spoznanje, da ne vemo, kdaj je zares konec, zato umetniki pišemo, »dokler nas zadnja rima ne ubije, ali pa mi njo«.

Objavljeno v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana