Profimedia

Za večino od nas je družina velika vrednota in verjamemo, da so otroci vsaj v večini primerov ljubljeni ter se zlorabe in hudo zanemarjanje dogajajo sila redko. A si zatiskamo oči. Socialni delavci morajo veliko slovenskih otrok zaradi ogroženosti umakniti iz matičnih družin. Celo več jih je, kot je na razpolago rejnikov, ki bi jim lahko ponudili varno in ljubeče zavetje. Na leto v državi prejmejo CSD-ji povprečno samo dvajset novih vlog za izvajanje rejniške dejavnosti, otrok, ki bi potrebovali nastanitev pri rejnikih, pa je lahko tudi do deset – na teden! Zato so bili ob tej priložnosti v Kočevju, kjer pretežno odvzemajo romske otroke, še posebej veseli dveh novih rejnic. Slišali smo čudovite in ganljive rejniške zgodbe, žal pa tudi kakšno neuspešno.

»Da, tedensko je lahko tudi po deset otrok, sploh kadar gre za družine z veliko otroki. Kar nekaj je dojenčkov in malčkov, ki že čakajo v kriznih centrih, kot sta Palčica v Grosuplju in Palček v Mariboru, ali na odločitev sodišča, da gredo v rejniško družino. Težko je, kadar hkrati tudi po pet otrok iz ene družine potrebuje varno zavetje. Saj se najdejo družine, ki sprejmejo tudi več otrok iz iste družine, a redko. Pred leti smo našli rejnico za tri otroke iz iste romske družine, takrat so imeli leto in pol, šest ter sedem let.« Taki otroci so lahko otopeli, povsem izgubljeni, a ob ljubezni in občutku varnosti v novi družini lahko postanejo zelo uspešni. »Danes, po štirih letih, sta starejša otroka te družine, ki je prvič vzela otroke v rejništvo, odličnjaka!«

· Otroci v stiski

V Sloveniji primanjkuje rejniških družin: vse več otrok napotujejo v zavode

Rešitev v sili, otroci nimajo časa čakati

Ker od trenutka, ko nekdo zaprosi za dovoljenje, pa do takrat, ko v rejništvo dobi prvega otroka, lahko traja tudi celo leto, otrok v stiski pa je res veliko, socialni delavci včasih posežejo po rešilni bilki, zapisani v 14. členu zakona o izvajanju rejniške dejavnosti.

»Ta pravi, da se lahko otroka izjemoma namesti k osebi, ki ni otrokov sorodnik in nima dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Dostikrat lahko samo tako otroku zagotovimo potrebno varstvo in skrb. Centri vloge za rejnike pošiljajo na ministrstva enkrat na leto, običajno septembra. Če center npr. januarja nujno potrebuje namestitev za otroka, v registru rejnikov pa ni ustrezne rejniške družine, pokličemo v vse centre po Sloveniji. Če nismo uspešni, skušamo k sodelovanju povabiti tudi ljudi iz registra posvojiteljev, obračamo se na rejniška in posvojiteljska društva. Zavedamo se, da se bomo pri delu z ljudmi, ki v osnovi želijo otroka posvojiti, srečali z več izzivi.

Potrebujejo več strokovne podpore in spremljanja, da se okrepijo v vlogi rejnikov. A to smo jim pripravljeni in dolžni ponuditi. Nato jih vključimo v postopek za izdajo dovoljenja: preverimo izpolnjevanje pogojev po zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti, opravimo obiske na domu, pogovore na CSD ter izdelamo socialno mnenje in psihološko oceno kandidata. Sodišče na tej podlagi izjemoma izda osebi dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti za tega določenega otroka. Rejnikov po 14. členu je že kar nekaj časa veliko. V osnovi stroka ni preveč naklonjena tej možnosti, saj se zavedamo, da je za kandidate vedno bolje, da gredo čez ves proces pridobivanja dovoljenja, opravijo obvezna usposabljanja, se postopoma vključijo v sistem izvajanja rejniške dejavnosti, vendar pa je realnost takšna, da otroci nimajo tega časa ter potrebujejo odgovorne in zavzete odrasle, ki bodo zanje poskrbeli tukaj in zdaj.«

Robert Balen

Strah pred izgubo, strah pred starši

Verjetno bi se mnogo več ljudi odločilo sprejeti otroka v rejništvo, če jih od tega ne bi odvrnil strah. »Rejništvo je po naravi začasno, traja le toliko časa, dokler se matična družina ne okrepi do te mere, da se otrok lahko vanjo vrne.« Zato imajo rejniki zelo težko nalogo. »Na eni strani morajo spodbujati otrokovo povezavo s primarno družino, sami pa se mu morajo z vsem srcem odpreti, da bi lahko okreval po doživeti travmi in izgubi. To pomeni, da se morajo z njim povezati, kljub zavedanju, da lahko kadarkoli odide.«

· Slovenija

Marija: »Rejniške mame nismo zaradi denarja, ampak ljubezni«

Na Kočevskem, kjer gredo v rejništvo pretežno romski otroci, pa se morebitni rejniki bojijo tudi, da bi jim starši grozili. A Nuševićeva, ki se z vsem srcem bori za lepšo prihodnost otrok, je poudarila, da v vsem tem času, kar se ukvarja s tem področjem, niso nikoli imeli nobenih težav. »Matična družina, rejniki, socialni delavci ter vsi drugi za otroka pomembni ljudje so člani individualne projektne skupine, ki se sestaja večkrat letno. Njen namen je, da se oblikuje individualni načrt pomoči otroku ter zastavijo željeni cilji in dobri izidi za otroka. Rejniki in starši se med seboj spoznajo in starši rejnike čez čas sprejmejo. Do njih so vedno zelo prijazni, bolj hudi so na nas, pa še to bolj na začetku,« se je nasmehnila.

Otroci tudi še v rejništvu pogosto trpijo zaradi žalosti, izgube, jeze, strahu in negotovosti, ki jih izražajo različno, pogosto zelo nekontrolirano. Zato skrb za takega otroka ni preprosta. Poleg tega so tudi rejniki samo ljudje s svojimi ranami in napakami.

Triinšestdesetletna Darka Rački je svoje življenje posvetila sedmim otrokom. »Z možem sva si vedno želela veliko družino, a žal svojih otrok nisva mogla imeti, s posvojitvami pa tudi ni bilo lahko. Prve štiri leta je bila z nama deklica, ki je k nama prišla stara devet let, na koncu sva imela sedem otrok, eni imajo že svoje družine in se k nam redno vračajo s svojimi otroki. Midva sva ves čas sodelovala s starši otrok, tako so vedno vedeli, kje so njihove korenine, nekako so bili tudi oni najini otroci. Ker sem imela tudi sama težke situacije v otroštvu, sem te otroke in njihove starše povsem drugače dojemala. Vsi so doživljali težke zgodbe.«

Podobno kot Darka se je tudi Sanja Zgonec za rejništvo odločila, ker z možem nimata svojih otrok. Ko sta na centru za socialno delo poizvedovala o posvojitvah, so jima predstavili rejništvo. Vpisala sta se v bazo posvojiteljev in rejnikov ter še v istem letu prejela klic za dva otroka, bratca in sestrico, stara dva meseca ter leto in pol; lahko sta ju posvojila. Pozneje sta k njim prišla še dveletni deček in starejša deklica, a se z njo žal ni izšlo. 

· Upokojenci

Rejništvo ni pravljica, je pa ljubezen

Nekdo me ima rad!

Dogodek v Kočevju so sicer začeli z zelo čustvenim kratkim filmom Removed, ki prikazuje travme desetletne deklice, ki so jo z majhnim bratcem zaradi alkoholizma in nasilja umaknili od bioloških staršev k rejniški družini. Toda tam se ni čutila sprejeta ali pa je še sama naredila vse, da je družina ne bi sprejela. Zato je bilo zanimivo slišati občutke danes dvaindvajsetletne Petre, ki je k rejnici Darki prišla kot sedemletna deklica.

»Moje življenje je bilo zelo podobno filmu, ki smo ga videli. Imela sem nemiren dom, kjer se je veliko dogajalo in kjer se nisem čutila ljubljeno. Potem pa sem prišla v družino, kjer so naju z mlajšo sestrico vsi lepo sprejeli, odprtih rok. Bila sem problematična in agresivna, ampak starša sta se borila zame, bila prisotna, v matični družini ne bi prišla tako daleč. Danes sem tik pred diplomo, sama si služim kruh. Sem pa potrebovala pet let, da sem se umirila ter se začela počutiti varno in ljubljeno. Rejniška družina mi je dala čustveno stabilnost, občutek, da me ima nekdo rad, da so okoli mene ljudje, ki jim lahko zaupam, samozavest in zaupanje vase.«

Profimedia

Nepremično je sedel, kamor si ga postavil

Mlajši ko je otrok, ki pride v rejniško družino, manj ima težav in hitreje se prilagodi ter zaupa. »Z dečkom, ki je k nam prišel kot dojenček, je vse steklo naravno, leto in pol stara deklica pa je potrebovala več časa, da se je povezala z nama ter se k nama stisnila sama od sebe. Tretji deček je bil ob prihodu star leto in pol in zelo otopel. Če si ga posadil na kavč, je tam nepremično sedel. Eno leto je trajalo, da mi je začel zaupati.«

Najtežje pa je bilo z osemletno deklico, ki je pri njih ostala dve leti in pol in je prihajala iz zelo težkih razmer. Mamica ji je umrla, očeta je imela v zaporu. Imela je še sorojence, nameščeni so bili drugje. Sanja je opisovala, kako zelo so se trudili, pomagali so si tudi s psihoterapijo, a na koncu so morali priznati poraz. »Ko je prišla k nam, je naletela na ogromno meja, ki jih doma ni imela, za preostale otroke so bile samoumevne, ta otrok jih pa ni mogel sprejeti. Stiska je bila velika za vse nas. Vse zgodbe žal nimajo srečnega konca,« je Sanja s solzami v očeh spregovorila o izkušnji, ko je otroka vzljubila, a je vedela, da ga bo morala izpustiti.

· Aktualno

Med prejemniki priznanj za rejniško dejavnost tudi Pomurki

Opazke na račun »ciganov«

Darka je poznala vse starše svojih otrok, se z njimi pogovarjala in dogovarjala. »Želela sem, da moji otroci poznajo zgodbe svojih staršev, da vedo, da jih imajo radi, četudi jim tega niso znali pokazati.« Sanja po drugi strani  nima veliko izkušenj z biološkimi starši svojih otrok. Ker so vsi štirje otroci romski, jo je bilo na začetku strah. Veliko stvari je bilo v ozadju, alkohol, zapor, zato ji je bilo sprva res težko, je priznala. Vendar ni imela slabih izkušenj. Prva dva otroka sta imela nekaj stikov s starši, a sta zdaj posvojena. Najmlajši fant pa se z mamico srečuje po Zoomu in ve, da ima dve mamici.

»Kot rejnik si nikoli ne dovolim reči kaj slabega o starših. Ti so v svojem omejenem stanju pač ravnali z otroki najbolje, kot so znali, četudi v naših očeh to ni bilo najbolje za otroka.« Živijo v majhnem kraju, kjer njene otroke lepo sprejemajo, čeprav kdaj sliši kakšno opazko na račun »ciganov«. »Tega bremena jim žal ne morem odvzeti, to bodo  morali dati skozi,« je trezno povedala.

Ljudje izjemno širokega srca

Zgodbe žensk s tako širokim srcem, ne samo za ranjene otroke, temveč tudi njihove starše, žensk, ki premorejo moč in pogum, da se tem otrokom prav zaradi ljubezni tudi odrečejo, ko se vrnejo v matično družino, so vredne občudovanja in vsega spoštovanja. Po vsem, kar smo slišali ta dan v Kočevju, smo bodočo rejnico Dragano iz Kočevja, ki ima že svojega biološkega otroka, vprašali, zakaj se je odločila za to poslanstvo. »Zaradi otrok, vsak si zasluži varno življenje! Ni vse v denarju in dobro se vrača z dobrim. Preden sem prišla sem, me je bilo malo strah, ampak po vsem, kar sem slišala, sem dobila še več zagona in že komaj čakam!«

Ne nazadnje sta tudi rejnici Darka in Sanja v en glas dejali, da sta z rejniškimi otroki še sami dobili družino!

Z rejniki do 26. leta

Ko center za socialno delo ugotovi, da je otrok ogrožen, sodišče odloči, da se ga namesti v rejniško družino. Ukrep najprej velja za tri leta, potem pa se lahko teoretično podaljšuje do osemnajstega, ko se mora otrok strinjati in želeti, da bi še ostal pri družini. Ampak rejništvo in plačilo je po zakonu mogoče le do otrokovega 26. leta. Rejniki dobijo za skrb za otroke majhno nagrado, otroški dodatek in plačilo oskrbnine. Pri Darki so vsi otroci ostali, dokler so hoteli, štirje so še vedno z njo.