Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Prestrašeni, zaupljivi, predvsem pa izgubljeni v okolju, ki ga ne razumejo in ne poznajo, reveži iz tretjih držav s svojimi žulji in trpljenjem plačujejo za dobičke tistih, ki vpijejo, da je slovenski delavec razvajen in požrešen. A nihče si ne zasluži stiskaštva, zavajanja in poniževanja – najsi bo domačin ali tujec.

V enem azilnih domov v Sloveniji med obupanimi begunci, sirotami in na vse pripravljenimi kriminalci že nekaj časa ujet med svetovi ždi tudi mladenič iz Nepala, ki je v Slovenijo prišel povsem zakonito. Iz gorate, še vedno v veliki meri divje in za naše pojme precej nerazvite domovine pod Himalajo je prišel pod Alpe, da bi si ustvaril lepše življenje. Ni bilo lahko; za letalsko vozovnico, dovoljenja in plačila posrednikom je bilo potrebno odšteti nekaj tisoč evrov; denar je prispevala vsa družina. Z urejenimi papirji in legalnim statusom (tuje) delovne sile je mladi Nepalec pričel delati na farmi na Štajerskem – kjer so se njegove sanje kmalu razblinile ob srečanju z brezobzirnostjo malih podalpskih kapitalistov.

Zaposlitev

Novi »izbrisani«: na tisoče zlomljenih delavcev na robu družbe

Od minimalne plače, ki jo je zaslužil, že od prvega meseca dalje ni videl niti centa; delodajalec jo je prek aplikacije Revolut nakazoval neposredno njegovi družini v Nepal, fant – ki zato ni mogel niti v kino ali na pijačo - pa mu je bil v celoti podrejen. Tako je delal eno leto, dokler mu ni potekla viza; delodajalec mu je zatrdil, da bo osebno uredil podaljšanje in zaupljivi, predvsem pa slovenskega jezika in birokracije povsem nevešči fant mu je verjel. Nakar je po dveh letih garbanja sklenil, da ima vsega dovolj; a ko je »gospodarja« zaprosil za vizo, se je izkazalo, da je že eno leto brez nje. Zaradi česar so ga slovenske oblasti hotele po hitrem postopku deportirati, toda opeharjeni mladenič je še v zadnjem trenutku zaprosil za azil – in se pridružil množici iz družbe izrinjenih brezpravnežev, ki v azilnem domu preživljajo duhamorne dneve v upanju, da se jih bo kdo usmilil.

revija Jana

Podjetja si jih medsebojno izposojajo in izmenjujejo

»Takšnih primerov je kar nekaj,« pravi predsednik Nepalskega društva (NRNA) v Sloveniji Birman Shresta. »Na splošno smo sicer zadovoljni, toda nekateri delodajalci znajo biti precej nečloveški.« Sam zato rojakom, ki se odpravljajo v Slovenijo, svetuje, naj se prej pozanimajo o podjetju, za katerega naj bi delali; če ga že ne znajo preveriti pri uradnih institucijah, se lahko obrnejo na druge Nepalce – kajti če dober glas seže v deveto vas, slab sloves lahko seže tudi do daljne Azije. V nekaterih drugih državah, iz katerih sedaj vse bolj množično doteka nizko kvalificirana delovna sila, so vsaj na papirju bolj sistematični – tako meddržavni sporazum, ki ga je Slovenija sklenila s Filipini, slednjim omogoča preverjanje slovenskih delodajalcev, ki so Filipincem in Filipinkam dolžni ponuditi enake pogoje, kot veljajo za domače delavce.

V praksi pa seveda nihče ne zmore temeljito gledati pod prste skoraj 250.000 podjetjem, kolikor jih posluje v Sloveniji. Na inšpektoratu za delo je zaposlenih 108 inšpektorjev in inšpektoric – odločno premalo, da bi lahko sledili vsem manevrom, ki jih izvajajo brezvestni podjetniki, in premalo, da bi lahko skrbeli za pravice več kot 132.000 delavcev in delavk iz tretjih držav. Kot izhaja iz poročila inšpektorata za delo, je na primer v gradbeništvu, kjer dela največ teh ljudi, »poslovna praksa takšna, da si zavezanci medsebojno delovno silo izposojajo in izmenjujejo na dnevni ravni glede na potrebe na gradbiščih, zato se dejansko stanje nenehno spreminja.«

Shutterstock

Kolonialna logika izkoriščevalcev

Tako še vedno velja, da bo tisti, ki želi izkoriščati tujce, slej ko prej našel luknje v zakonodaji, ki mu bodo to omogočale. Najbolj znan je primer gorenjske kmetije Bobnar, kjer naj bi delavce iz Indije za prekomerno garanje mizerno plačevali (pod 800 evrov za 300 ur dela na mesec), jim odrekali pitno vodo in jih celo pretepali. Sredi novembra so inšpektorji na kmetiji na Dolenjskem odkrili Nepalce, ki so po preteku sezonskega dela še kar naprej životarili v skladišču, brez plačila, brez informacij o svojem statusu in brez stika s svetom. Največji avtobusni prevoznik v državi, družba Arriva, pa je prišel v medije z razkritjem bede 11 filipinskih šoferjev, ki so se drenjali v plesnivi stari bajti z enim samim radiatorjem in enim straniščem. Čeprav zatrjuje, da »na splošno stvari štimajo«, tudi Birman Shrestha poleg v začetku opisane zgodbe mladega Nepalca v azilu ve še za kar nekaj žalostnih zgodb svojih rojakov.

Kot so zapisali na inšpektoratu za delo, tujci tudi v primerih, ko jih delodajalci odpustijo, dostikrat sploh ne vedo, da so ostali brez službe in še kar naprej »čakajo na delo« po sobicah, v katerih so nastanjeni. Čeprav je bil lani sprejet nov zakon o zaposlovanju tujcev, ki jasno predpisuje standarde nastanitve, marsikateri Indijec ali Bangladešan na skrivaj životari nagneten z zgaranimi sotrpini v plesnivih kamrah in vegastih kočurah – po kolonialni logiki naj bi bilo to še vedno boljše od blata, v katerem so po prepričanju marsikaterega Slovenca živeli dotlej. In čeprav sta regres in božičnica zagotovljena z zakonom, neuki in nemočni Azijci velikokrat ostanejo brez teh izplačil – denar morajo namreč v gotovini vrniti v delodajalčev žep. Kršitev osnovnih delavskih pravic praviloma ne prijavljajo zaradi strahu pred gospodarji, ki jim poberejo dokumente, odmerjajo denar in nasploh v celoti določajo njihovo gibanje v deželi, ki je ne poznajo in ne razumejo.

Del odgovornosti za izkoriščanje tako žal prevečkrat nosijo tudi sami nesrečniki in nesrečnice, ki so za beg iz bede ruralne Indije, Bangladeša, Nepala, Filipinov pripravljeni storiti malodane vse – tudi zavajati in lagati, s čimer si slej ko prej nakopljejo težave. »Kajti dogaja se, da ljudje tudi z lažnimi potrdili dokazujejo, da so vešči dela, ki ga še nikoli niso opravljali. Spomnim se nekega poba, ki se je predstavljal za varilca in je dobil soglasje slovenskega zavoda za zaposlovanje – nakar se je izkazalo, da je opravil le prvi razred osnovne šole in da varilskega aparata še prijeti ne zna,« zmajuje z glavo Birman Shrestha. Za nameček jih znaten del ne zna prav dobro angleško – Filipinci in Indijci veljajo za izjeme – kar jih dela posebej ranljive za izkoriščanje.

Shutterstock

Letno prispevajo skoraj 800 milijonov evrov za naše pokojnine

»V Sloveniji imamo vzpostavljen sistem legalnega sodobnega sužnjelastništva, ki odgovarja vsem – razen seveda tistim, ki jim je namenjena vloga sužnjev,« nam je povedala oseba, ki iz prve roke pozna delovanje nadzornih mehanizmov; zaradi svoje funkcije želi ostati neimenovana. »Od stiskanja delavcev in delavk iz tretjih držav imajo korist tako delodajalci kot posredniške agencije, nenazadnje pa tudi država. Morate vedeti, da je teh 132.000 Albancev, Bosancev, Srbov, Indijcev, Nepalcev, Bangladešanov, Pakistancev in Filipincev uradno prijavljenih na ZPIZ, ki jim od plač trga prispevke. Kar letno nanese lepo vsoto, skoraj 800 milijonov evrov, vplačil v pokojninsko blagajno od revežev, ki iz te blagajne na stara leta ne bodo prejeli niti centa; to pa je za slovensko državo že dober posel, kajne?« Na Shresthovo opazko, da sedanja ureditev v splošnem funkcionira dobro in da gre pri javno izpostavljenih primerih izkoriščanja za anomalije, sogovornik le zamahne z roko: »Pa kaj še!«

Opisani sistem so po njegovem prvi vzpostavili razvpiti »gazde« v Luki Koper, nad katerimi se je pred sploh še ne dosti let nazaj zaradi nečloveškega ravnanja s težaki iz Balkana zgražala vsa Slovenija. Danes je posel z delovno silo donosen bolj kot kadarkoli. »To je pisano na kožo našim menedžerjem, ki že trideset let prodajajo meglo o lenobi in razvajenosti domačih delavcev in načrtno znižujejo stroške dela,« zatrjuje neimenovani sogovornik. »Če bi slovenskemu malemu človeku zagotovili poštene pogoje, bi imeli več kot zadosti kadra… Poglejva samo področje avtobusnih prevozov – menda ima okoli 12.000 Slovencev in Slovenk izpit za vožnjo avtobusa, a le 3.000 jih je zaposlenih. Vraga, če bi bila plača za to delo poštenih dva jurja in več evrov, bi šel še jaz delat ta izpit in vozit avtobus!« Tako pa Arriva še naprej novači filipinske šoferje, ki ne poznajo slovenskih cest in tukajšnje (ne)kulture vožnje, vendar so za razliko od podalpskih proletarcev pripravljeni pač požreti marsikaj.

»Dokler nekdo ne bo končal za rešetkami, ne bo bolje!«

Ob razkritjih žalostnih zgodb neukih, prestrašenih delavcev in delavk iz tretjih držav javnost velikokrat terja glave inšpektorjev in inšpektoric za delo. A je slednjih preprosto premalo. Ti, ki so, se trudijo – lani so opravili več kot 11.000 pregledov, torej več kot sto na enega inšpektorja, in izdali čez 8.000 kazni. A kaj, ko so te dostikrat neučinkovite; naš sogovornik pojasnjuje, da se delodajalci zoper izrečene ukrepe praviloma pritožijo na sodišče, ki globo dostikrat spremeni v opomin oziroma opozorilo. Najstrožji ukrep, ki ga lahko inšpektorat uveljavi nad delodajalcem, je začasna prepoved zaposlovanja tujcev in uvrstitev na javno objavljeno črno listo, na kateri najdemo prek 1.700 pravnih oseb, med katerimi so tudi ugledna podjetja in celo javni zavodi (več v okvirčku).

»A ta prepoved za male goljufe v špediciji, gradbeništvu, gostinstvu in kmetijstvu ni nikakršna ovira - že naslednji dan preprosto odprejo novo podjetje in prek njega delajo po starem,« razlaga vir. In dodaja: »Dokler nekdo zaradi tega, kar počne tem delavcem, ne bo končal za rešetkami, ne bo bolje.« Inšpektorat za delo namreč lahko v primerih najhujših ponižanj poda tudi kazensko ovadbo, ki jo je policija dolžna preiskati; to naj bi storili na primer glede kmetije Bobnar. Toda pozor, menda se še nikoli v dosedanji zgodovini samostojne (in predvsem vse bolj ultra-kapitalistične) Slovenije ni zgodilo, da bi se kakšna od teh ovadb prebila iz faze predkazenskega postopka – oziroma iz predala.

Seznam grešnikov ali lov na čarovnice?

Med 1.766 pravnimi subjekti iz črnega seznama delodajalcev, ki jim je bila zaradi kršenja zakonodaje izrečena prepoved zaposlovanja tujcev, najdemo predvsem majhna podjetja s področja gradbeništva, gostinstva in pekarstva, kar nekaj je tudi prevoznikov, medtem ko je kmetov in pridelovalcev zelenjave manj, kot bi nemara sklepali po javnih objavah. Med bolj zanimivi izstopajo podjetniki in podjetnice s področja kozmetike in masaže, najdemo tudi tenis akademijo, umetniško zadrugo in nevladno organizacijo. Mnogi izmed teh so v stečaju, kar pomeni, da jih sankcije ne zadevajo, vsaj v nekaterih primerih pa so njihovi lastniki že odprli nova podjetja.

V pisani druščini pa najdemo tudi zelo presenetljiva imena; med njimi so ugledna podjetja, zasebni vrtec in še peščica javnih zavodov – domov za starejše in celo osnovnih šol. Nemara najbolj presenetljiva pa je navedba RTV Slovenija, ki ji je bila izrečena prepoved zaposlovanja tujcev od 25. maja 2025 do 24. maja 2027. »Zakonsko določen ukrep je bil izrečen na podlagi pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za delo. Vse ugotovljene kršitve so bile že odpravljene,« so nam sporočili iz javne radiotelevizije.

To seveda nikakor ne nakazuje, da bi na Kolodvorski zaposlovali in šikanirali indijske snemalce in filipinske maskerke – temveč prej kaže na togost državne birokracije. Kot so nam povedali v vodstvu ene od osnovnih šol z omenjene črne liste, se na njo pride zelo hitro: »Mi smo bili krivi zgolj tega, da ljudem, ki smo jih zaposlili in prijavili v vsa zavarovanja, nismo z vročilnicami poslali informativnih listov, s katerim bi jih obvestili o tem. Pa je prišla inšpektorica, oglobila tako šolo kot posebej še ravnateljico in nas vrgla na črno listo…« Na drugi strani pa boste velika podjetja iz javno odmevnih zgodb (na primer Arrivo) zaman iskali na seznamu.

"Morate vedeti, da je teh 132.000 Albancev, Bosancev, Srbov, Indijcev, Nepalcev, Bangladešanov, Pakistancev in Filipincev uradno prijavljenih na ZPIZ, ki jim od plač trga prispevke. Kar letno nanese lepo vsoto, skoraj 800 milijonov evrov, vplačil v pokojninsko blagajno od revežev, ki iz te blagajne na stara leta ne bodo prejeli niti centa; to pa je za slovensko državo že dober posel, kajne?«

revija Jana