O eboli z dr. Izo Ciglenečki: Tega izbruha še ne razumemo
V primerjavi s prejšnjimi izbruhi se tokratna epidemija, ki jo je povzročil sev virusa ebole bundibugyo, širi veliko hitreje.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Do zaključka redakcije v četrtek je bilo v Demokratični republiki Kongo potrjenih 635 okuženih z ebolo, 127 umrlih in 30 ozdravljenih. A to ne odraža resničnih razmer, zagotovo je obolelih še veliko več, saj se je epidemija širila že mesece, preden se je začela uradna diagnostika, opozori zdravnica epidemiologinja dr. Iza Ciglenečki. Že 25 let dela za ugledno nevladno organizacijo Zdravniki brez meja, od tega nekaj let na terenu v Afriki, z epidemijo ebole se je na misiji spopadala dvakrat v zahodni Afriki in enkrat ob manjši epidemiji na zahodu Konga, v provinci Ekvator.
V primerjavi s prejšnjimi izbruhi se tokratna epidemija, ki jo je povzročil sev virusa ebole bundibugyo, širi veliko hitreje. »Res imamo veliko več potrjenih okuženih, še vedno pa ljudje umirajo po vaseh, daleč od zdravstvenega osebja, tako da je gotovo veliko primerov nepotrjenih. Epidemija se je širila že mesece, preden je bila dokazana. Tudi bolnikov, ki se jim je stanje izboljšalo in so preživeli, je več od uradno zabeleženih. Teorije, zakaj se epidemija širi veliko hitreje kot prejšnje, so različne. Ena je ta, da je morda smrtnost pri tokratnem sevu manjša kot pri vrsti zaire, a to je težko zagotovo potrditi. Če je to res, bi to znalo prispevati k hitrejšemu širjenju – če veliko bolnikov umre, to za širjenje virusa ni idealno.«
Bolniki pridejo prepozno
Iza Ciglenečki je dnevno v stiku s sodelavci na terenu. »Danes o eboli vemo več, kot smo včasih. Ko je bila velika epidemija v zahodni Afriki leta 2014, nas je to povsem presenetilo. Vedno smo mislili, da se ebola zaradi visoke smrtnosti ne more širiti tako hitro, da je to praktično nemogoče. Zdaj že vemo, da je to mogoče. Vsekakor smo tokrat priča epidemiji, ki niti slučajno ni pod nadzorom. Naše ekipe so v provinci Ituri, v okraju Mongbwalu, ki je neke vrste epicenter epidemije. Tega izbruha še ne razumemo. Nadzor ebole bi moral načeloma biti preprost, saj se prenaša preko tesnih stikov z bolnikom, in bolniki so kužni šele, ko bolezen napreduje. Ko enkrat razumemo, kdo je okužil koga in če sledimo stikom, lahko prekinemo verigo prenosa. A mi sedaj ne vemo, kdo je okužil koga. Šele ko se zgodi smrt, izvemo za izbruh bolezni v vasi ali pa pridejo k zdravstvenemu osebju bolniki v zelo napredovalem stanju, to pa je zelo pozno. Prepozno. Za naše osebje to res ni preprosto, saj večina bolnikov tam kljub oskrbi umre. To je frustrirajoče.« Uspeh zajezitve okužb temelji na tem, da se s prebivalstvom vzpostavi zaupanje. »Če boste pred šotore za zdravstveno oskrbo postavili vojsko, ga že ne boste pridobili. Z ljudmi je treba sodelovati, to pa traja.«
Varni pogrebi so ključni
Pri eboli je zelo težko zaustaviti napredovalo bolezen, če se bolnikov ne izolira; za nadzor epidemije pa je ključno zagotoviti varne pogrebe. Umrli bolniki so namreč najbolj kužni, vse telesne tekočine so polne virusa. Na pogrebih se zbere veliko ljudi, trupla se umiva, ljudje se jih dotikajo, zraven se pripravlja hrano ... Med pomembnimi ukrepi je zato zagotoviti varne in dostojne pogrebe, kjer se tradicionalni običaji prilagodijo kužnosti ebole. Truplo se tako za pogreb pripravi v zaščitnih oblačilih, v prisotnosti svojcev, a brez stika s truplom. Seveda to ni vedno sprejemljivo za svojce in najbližje, ki se od pokojnika ne morejo posloviti tako, kot so navajeni in zahtevajo običaji. »Spomnimo se, kako je bilo med covidom pri nas, ko so svojci umirali in se nismo mogli posloviti. Pa smo za razliko od Afričanov že izgubili tradicionalne običaje, kot je bedenje pri mrliču. A je bilo za nas vseeno zelo težko,« opominja sogovornica.
Delo v rdečih conah
Delo v bolnišnicah za zdravljenje ebole zahteva zelo veliko osebja, tako zdravstvenega kot podpornega, predvsem za preprečevanje in omejevanje okužb. Za delo v tako imenovanih rdečih conah potrebuješ dvakrat ali celo štirikrat več ljudi kot v običajnih razmerah. Na območje z okuženimi bolniki namreč vedno stopata dva sodelavca skupaj, da drug drugega nadzorujeta, ali je zaščita na mestu in vsi protokoli spoštovani. »Za tisto, kar bi v običajnih razmerah opravila ena oseba, tukaj potrebuješ štiri ali celo šest ljudi. Delo v popolni zaščitni opremi je naporno – zelo je vroče, težko dihamo, zato se mora osebje po uri ali dveh zamenjati. Težko je organizirati, da je nekdo nenehno z bolniki.«
V bolnišnici ločijo bolnike s sumom na ebolo od tistih, pri katerih je bolezen potrjena, zato je dostop do diagnostičnega laboratorija zelo pomemben. »Zdravljenje je danes podporno, lajšamo težave – nadomeščamo tekočino zaradi bruhanja in driske. Če se da urediti laboratorij, urejamo razmerja pri elektrolitih; preprečujemo tudi druge okužbe, kot je malarija, umirjamo simptome, kot so vročina, nemir, lajšamo bolečine ter skrbimo za prehrano. Ebola je zelo stresna bolezen – smrtnost je visoka, a četudi preživite, ljudje okoli vas nenehno umirajo. Pogosto zbolijo cele družine in marsikateri bolnik je izgubil več svojcev.«
Svojci zelo trpijo. Radi bi bili poleg svojih dragih, a je to smrtno nevarno. »Najpomembneje je, da preprečimo širjenje znotraj zdravstvenih območij. Ob obisku se morajo svojci zaščititi, tisti, ki dobro okrevajo, pa se lahko s svojimi obiskovalci pogovarjajo na varni razdalji. Ljudje vse bolj razumejo, zakaj je zaščita potrebna, saj so priča uničujočim posledicam bolezni.«
Konec epidemije?
Nemogoče je napovedati, kdaj se bo epidemija končala. »Četudi bi imeli cepiva in zdravila, je najpomembneje razumeti širjenje te bolezni. In glede na to, da se zdaj samo še širi, bo trajalo še nekaj časa, da bomo našli zadnjega okuženega. Gotovo bo epidemija trajala še nekaj mesecev. Manjše epidemije ebole so se v preteklosti hitreje zamejile. To je tretja velika epidemija, zadnja velika v zahodni Afriki leta 2014 je trajala dve leti. Njen najintenzivnejši del je trajal eno leto. Tudi tista iz leta 2018 je izzvenela v dveh letih.«
Virus tudi v spermi
Ebola se prenaša z neposrednim stikom z umrlim oziroma obolelim, virus je namreč prisoten v telesnih tekočinah: slini, krvi, potu, urinu, blatu, tudi v spermi. A virusi ebole se lahko zadržujejo v t. i. imunsko zaščitenih predelih, kot so testisi, očesna tekočina in osrednje živčevje, še mesece ali celo leta po tem, ko je bolnik ozdravel in virusa v krvi ne moremo več dokazati. »Ozdravljeni« bolniki tako lahko čutijo posledice ebole še mesece po bolezni. Lahko pa to vodi tudi do prenosa okužbe (predvsem s spermo), čeprav redko. Virus je prisoten tudi v posteljici nosečnic – in četudi mati preživi, na žalost plod okužene matere le redko.
Ebola v Evropi
Bolniki, ki so zdravljeni v razvitih zahodnih bolnišnicah z dobro opremo, imajo veliko več možnosti za preživetje. Optimalno podporno zdravljenje je povsem drugačno v razvitem svetu kot v Afriki, pojasnjuje epidemiologinja. Bolnika, ki se je iz Demokratične republike Kongo v Evropo vrnil s sumom na ebolo, so zdravili v Nemčiji. Iz bolnišnice je bil že odpuščen.
Ebola manj nalezljiva od ošpic
Veliko bolj nalezljiva bolezen od ebole so ošpice. Bolnik z ošpicami bo v prostoru okužil vsaj še 12 ljudi (če niso imuni), bolnik z ebolo pa enega, največ dva. Ebola se namreč ne prenaša po zraku, temveč je treba biti v stiku z obolelim, ko ta razvije bolezenske znake. Prvi so neznačilni in podobni gripi, šele pozneje se pojavijo driska, bruhanje, krvavitve, odpovedi organov. Za ebolo pravimo, da je bolezen tistih, ki skrbijo za bolnike: zdravstveno osebje in svojci. Večji odmerek virusa človek dobi, bolj je v nevarnosti.
O cepivih in zdravilih
Med epidemijami ebole je bilo doslej največ okužb z virusom ebola zaire. Tokrat razsaja vrsta ebola bundibugyo, za katero še nimamo cepiva in zdravil. »Nekaj obetavnih zdravil je na voljo za klinično preskušanje, zanimiva so zlasti monoklonska protitelesa. Pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije(SZO) in kongovskega ministrstva za zdravje je pripravljena klinična študija in upamo, da bodo prvi bolniki lahko vključeni vanjo že v naslednjih tednih. Specifičnih cepiv proti virusu ebola bundibugyo še ni – so v razvoju, a kliničnega preizkušanja do konca leta verjetno še ne bo. Cepivo Ervebo, ki je registrirano proti eboli zaire, ima morda nekaj navzkrižne zaščite, a za zdaj SZO ne priporoča njegove uporabe v tem izbruhu. Proti sevu zaire sta registrirani dve cepivi. Cepljenje je namenjeno zdravstvenemu osebju, veliko ga je bilo v tem delu Afrike cepljenega v prejšnjih izbruhih,« pojasnjuje Ciglenečki. Druga strategija pa je cepljenje okoli okuženih – vseh, s katerimi je imel okuženi stike, in tistih, ki so bili v stiku z njimi.
»Ni pa cepivo v množični uporabi, ker je vedno težava z njegovo količino, tako celotno prebivalstvo nikoli ni bilo cepljeno. Cepivo, ki ga uporabimo za skupine stikov okuženih, pa lahko pomaga samo takrat, ko imamo verige prenosa že pod nadzorom. Vendar za večino primerov sploh ne vemo, kje so, in se tako lahko virus širi naprej.«
Je sploh interes za razvoj cepiva ali nas v razvitem svetu ne skrbi divjina Afrike? »Je, ker bi radi ustavili izbruh, na žalost pa interesa ni bilo prej. Vse se je usmerilo v virus zaire, zanj smo dobili cepivo in tarčna zdravila. Izbruh ebole septembra lani v DR Kongu je povzročil sev sudan. In precej tipično je, da vsakokrat, ko se kaj zgodi, mrzlično iščemo cepiva in zdravila za točno ta virus, namesto da bi razvijali cepiva ter zdravila, ki bi pokrila vse viruse iz te skupine.«
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!