Evropsko udobje za ceno romunskih solz
Pred dvanajstimi leti sta se odločila za življenje na kolesih, da bi lahko sledila zgodbam ljudi v domovini in Romunom, ki delajo v tujini.
Službama urednice in modnega fotografa sta se odpovedala, da bi širila zgodbe o ženskah, ki morajo žrtvovati svoje življenje in zapustiti otroke, da bi lahko v Italiji skrbele za ostarele ali varovale druge otroke; o družinah, ki obirajo jabolka v Angliji, da bi lahko preživele in ohranile lastno kmetijo v Romuniji, ter o številnih drugih romunskih delavcih po vsej Evropi.
Več kot pet milijonov jih pomaga poganjati evropsko gospodarstvo in večina med njimi bi se z veseljem vrnila domov, če bi lahko z delom tam dostojno preživeli.
Za življenje in delo v bivalnem kombiju se nista odločila, ker bi bila tako pustolovskega duha, temveč ker je to edina možnost, da si zagotovita poceni prenočišče in hrano.
Doslej sta življenje svojih rojakov dokumentirala v 12 državah, trenutno pa sta doma (v kraju Alba Iulia), saj razstavljata v galeriji v Cluju, enem največjih romunskih mest, in pripravljata knjigo o romunskih migrantih. Z njima smo se pred gostovanjem v Sloveniji pogovarjali na daljavo.
Elena: "Veliko zgodb o romunskih migrantih je bilo treba povedati in ena, ki se nama je zdela posebno pomembna, je tista o pobiralcih jagod v Španiji. Ti predstavljajo enega največjih migrantskih valov iz Romunije, druga zelo pomembna skupina romunskih delavcev v tujini pa so ženske, ki skrbijo za starostnike v Italiji."
"Prav tako veliko Romunov dela v gradbeništvu po vsej Evropi in v skandinavskih ladjedelnicah. Ni se jim lahko izpostaviti, saj naletijo na odpor na družbenih omrežjih; niso javne osebnosti, so le navadni ljudje s svojimi družinami, življenji. V Romuniji, na primer, nekatere kategorije teh delavcev še posebej obsojajo – to so ženske, ki v Italiji skrbijo za starostnike."
"V Romuniji imamo problem zapuščenih otrok – otrok, ki jih morajo matere prepustiti v skrb starim staršem ali drugim sorodnikom, da bi jih lahko z delom v tujini preživljale. Gre za romunski socialni problem, saj so ti otroci zelo ranljivi, imajo psihološke posledice (depresija ...), njihove mame pa veliko ljudi obsoja kot slabe. Tako sva se nenehno srečevala s pomisleki najinih intervjuvancev: zakaj bi sploh povedal svojo zgodbo, zakaj bi se izpostavljal?"
Ali je večina romunskih delavcev v tujini sezonskih?
Elena: "Na žalost v Romuniji nimamo statistike, tovrstne pa sploh ne. Zagotovo je veliko naših delavcev v tujini sezonskih delavcev v kmetijstvu, a imamo prav tako veliko zdravnikov, ki delajo v Nemčiji, Franciji, Angliji ... Veliko Romunov dela v gradbeništvu, so vozniki tovornjakov, delajo kot čistilci, v turizmu ... Po nekih podatkih naj bi izven Romunije delalo pet milijonov državljanov, a številka je veliko višja."
Cosmin: "V vsaj treh evropskih državah je po več kot milijon Romunov – v Italiji, Nemčiji, Angliji."
Govorimo o veliko ločenih družinah
Elena: "Gre za zelo zapleteno situacijo, saj so sezonski delavci prekarci z zelo slabimi nastanitvami, vsekakor neprimernimi za odraščanje otrok. V Nemčiji sva, na primer, srečala romunsko družino, ki tam dela deset mesecev na leto, imajo torej začasno pogodbo o zaposlitvi, kar jim onemogoča najem stanovanja."
Cosmin: "Po navadi so nastanjeni v skupinskih sobah, kjer se jim družinski člani ne morejo pridružiti. Najema večjega stanovanja pa si ne morejo privoščiti. Težko govorimo o sezonskem delavcu, ko pa sezona traja deset mesecev na leto. Sicer pa varuške in negovalke starejših v Italiji za svoje otroke itak ne bi mogle skrbeti, saj njihovi delovniki trajajo praktično cele dneve."
Cosmin: "Ko sva spremljala zgodbo pobiralcev jagod v Španiji, sem v nekem trenutku fotografiral žensko s potetovirano roko. Na tatuju je bil upodobljen obraz njenega sina."
Elena: "To je žalostna zgodba matere samohranilke, ki jo je oče otroka zapustil v visoki nosečnosti, zato je, da je lahko preživela sebe in otroka, morala sina pustiti s starimi starši in oditi na delo v Španijo. Na poljih jagod dela že 14 let, in ko je njen sin pri 17 letih nenadoma umrl zaradi srčnega zastoja, je življenje zanjo izgubilo pomen. Ni je bilo tam, da bi poskrbela zanj; padla je v depresijo, a jo je iz obupa izvlekla nosečnost, novo življenje, drug otrok. Tako je zopet zaživela (v Španiji s španskim partnerjem). A bolečina in žalost na njenem obrazu sta neopisljivi."
Grozljivo je, da je sodobno življenje v udobju mogoče, če nekdo od nekod drugod žrtvuje svoje življenje. Menita, da je v resnici privilegij, da lahko nekdo živi dostojno v domovini, s svojimi otroki, družino, med prijatelji?
Elena: "Ja, to je privilegij! In to je privilegij v določenih delih Romunije, v ruralnem delu. Romunija se je v zadnjih desetih letih zelo spremenila in med velikimi mesti ter podeželjem je ogromen razvojni prepad. Večina romunskih delavcev v tujini prihaja iz ruralnih delov Romunije, iz revnih skupnosti. Tam je življenje res zapleteno."
"To poletje sva obiskala skupnost na jugu države, kjer sicer živijo v velikih modernih hišah, a nimajo javnega vodovoda ali plinske napeljave. To je posledica neuspešne romunske oblasti. Vzrok za osiromašeno deželo, da so njeni državljani v tolikšnem številu prisiljeni iskati delo zunaj meja, je skorumpirana oblast."
Cosmin: "Na podeželju se še vedno dogaja, da kakšen župan zagrozi, češ če me ne boste volili, ne boste več upravičeni do socialnih prejemkov. Kar je seveda čista laž, ampak ljudje tega ne vedo. Zaupajo temu skorumpiranemu politiku. In to se ne dogaja samo v eni romunski vasi, temveč po vsej državi."
Elena: "Kar naju skozi vsa ta leta dokumentiranja migracij jezi – bom vzela Italijo za primer – je okoli 200.000 Romunov, ki tam delajo kot negovalci starostnikov. Gre za visoko številko! Italija je z romunskimi delavkami ogromno privarčevala in se torej na račun revne Romunije okorišča – ni jim treba graditi domov za starostnike, negovalnih bolnišnic, pa čeprav imajo velik delež starajoče se populacije."
"Seveda je Romunija odgovorna za osiromašenje lastne države in da s tem povzroča takšno število zelo ranljivih posameznic, a je hkrati takšno izkoriščanje žensk tudi odgovornost Italije. Pri delu se namreč srečujejo z izkoriščanjem, tudi spolnimi zlorabami. Nemčija se je slabih razmer za romunske delavce v klavnicah lotila uspešno in so veliko spremenili."
Verjetno bi se morali romunskim delavkam in delavcem zahvaliti – da so evropska polja in nasadi obrani, da nekdo skrbi za tisoče starostnikov ...
Elena: "Tudi zaradi tega sva jezna – da smo kar sprejeli takšen ekonomski model. Sprejeli smo, da romunske ženske žrtvujejo svoje življenje. Tem ženskam in moškim prav tako veliko dolguje romunsko gospodarstvo, ki tudi zaradi njihovega dela v tujini prosperira."
Kako Evropejci gledamo na romunske delavce?
Elena: "To se razlikuje od države do države. A zdaj imajo Evropejci druge migrante, ki jih lahko diskriminirajo. Pri diskriminaciji pa gre bolj za razlike med družbenimi razredi kot diskriminacijo na podlagi narodnosti. Izkušnje romunskega zdravnika v Nemčiji so nekaj popolnoma drugega kot delavca v kmetijstvu. Ko nama kdo pripoveduje, da diskriminacije ali slabega ravnanja ni občutil, ga vprašam: Kaj pa počnete? Kirurg sem. No, potem je jasno."
"Vse je odvisno od izobrazbe, družbenega statusa. A na splošno so bili romunski delavci v tujini pred 20 leti veliko na slabšem kot danes. Takrat so čez mejo delali večinoma ilegalno. Zdaj imamo v Evropi druge ilegalne migrante ..."
Elena: "Najin cilj je govoriti o pogumu teh ljudi, o tem, kaj vse so morali prestati – posebej v letih, ko Romunija še ni bila v EU, so bila njihova pričevanja kot filmske zgodbe (iskanje hrane v smeteh, spanje pod zvezdami ...). Po vsem tem pa lahko tudi rečeva, da človečnost vedno zmaga in se življenje ne glede na epidemijo, vojno in gospodarske krize nadaljuje – ljudje so polni življenja, upanja, borijo se za boljše življenje. In – vedno je prisotna tudi radost."
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
