revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Cene kvadratnega metra v Ljubljani že dolgo podirajo rekorde, čedalje bolj jim sledijo tudi druga večja mesta. Tistim, ki za seboj nimajo staršev, ki bi globoko segli v žep in jim pomagali pri nakupu, ostane najem ali visok kredit do pozne starosti. Pa ne za kakšno posebno razkošje. Za kvadraturo, ki še nekako pokrije potrebe povprečne družine. Številni se zato za novim domom ozirajo drugam, tudi čez mejo. Eden takih je Tadej, ki je v italijanski Gorici kupil 100 kvadratnih metrov veliko stanovanje za borih 124.000 evrov.

Ne le mladim, ki šele stopajo na samostojno življenjsko pot, tudi že pošteno odraslim in z redno službo se vse pogosteje dogaja, da po letih varčevanja ugotovijo, da za primerno stanovanje preprosto nimajo dovolj. Tako kot Tadeju, ki se je po tridesetih letih življenja v prestolnici odločil izruvati korenine in jih prestaviti v italijansko Gorico.

Nočem se zakreditirati čez glavo

 »To ni bila impulzivna odločitev. Zorela je dolgo časa,« pravi Tadej, ki želi ostati anonimen. Z ženo nimata premožnih staršev, ki marsikomu olajšajo prvi nakup. »Nisva imela nobenega posebnega finančnega zaledja, cene pa so postajale čedalje bolj absurdne. 450 ali 500 tisoč evrov za trisobno stanovanje v Ljubljani! Vsakič, ko sva se lotila iskanja, sva si mislila: 'Joj, zakaj se tega nisva lotila pet let prej!'«

Politika

Stanovanjska politika danes in jutri: Kje je pot do doma?

Pa saj sta. Nakup sta začela načrtovati tik pred epidemijo kovida, vendar sta hitro ugotovila, da pravzaprav sploh ne moreta razmišljati o tem, kakšno stanovanje si želita, temveč le o tem, koliko kredita sploh lahko dobita in kaj si z njim sploh lahko privoščita. Slovenska posojilojemalska klasika – vzeti največ, kar se da, na najdaljšo odplačilno dobo – Tadeju niti malo ne diši. Njegov pogled na stanovanjsko vprašanje se močno razlikuje od prevladujočega prepričanja, da mora človek za lastno stanovanje narediti prav vse.

»Streha nad glavo je osnovna človekova potreba,« pravi. »Zanjo ne želim nameniti čisto vsega razpoložljivega dohodka. To je šele osnova. Zdi se mi nepremišljeno, celo neumno, da bi se zakreditiral čez glavo do konca življenja. Potem se vprašam: kaj pa še ostane? Kaj ostane za vse druge plati življenja?«

Po njegovem človek ne bi smel živeti samo zato, da odplačuje stanovanjski kredit. »Nočem, da je zagotavljanje strehe nad glavo edina stvar, ki me okupira v življenju.« Prav zato odločitev za Gorico razume tudi kot odločitev za lastna pravila. »To je po svoje moj osebni upor. Nočem si osiromašiti življenja samo zato, ker naj bi se to pač tako počelo.«

Shutterstock

Ljubljana je krasna, a draga

Čeprav se seli, ima Tadej o Ljubljani povedati marsikaj lepega. »Nisva Ljubljančana, ampak od študija živiva v Ljubljani. Jaz sem tukaj že 28 let in v drugačnih okoliščinah bi verjetno ostal. Mesto nama je še vedno všeč. Mogoče sčasoma malo manj, ampak to se z leti verjetno zgodi samo po sebi, saj v ospredje prihajajo druge stvari, ne predvsem zabava in kulturno dogajanje.« Z lahkoto bo, na primer, živel brez megle, slabega zraka ter gneče na cesti in parkiriščih. Kljub slabostim pa pove, da Ljubljana ostaja odlično mesto za življenje. »Njena največja prednost je položaj. V eni uri si lahko v katerikoli smeri v popolnoma drugačnem okolju.«

Odločitev za selitev čez mejo ni padla čez noč. Pred tem sta tako kot številni drugi najprej pogledovala proti okolici Ljubljane, kjer so bile cene še pred nekaj leti občutno nižje. A skupaj s stanovanji v prestolnici so se dražili tudi bližnji kraji. »Pred nekaj leti bi se še našla kakšna zanimiva možnost, zdaj pa moraš že zelo daleč iz Ljubljane, da cene res padejo. Poleg tega je postala gneča na cestah in avtocestah neznosna. Rekel sem si, da nočem biti poleg službe še dve, tri ali štiri ure na dan v avtu.«

Zakaj ravno Gorica?

Tako se je porodila drznejša zamisel. Če se že selijo, zakaj ne bi zamenjali tudi življenjskega okolja in dela Slovenije, v katerem bodo živeli? »Odločila sva se, da poleg selitve zamenjamo tudi interesno središče svojega življenja. Da ga prenesemo iz Ljubljane na severno Primorsko.« Ker prihaja od tam, je bila Gorica vedno del družinskih poti. Kljub temu priznava, da mesta ni zares poznal in ga je začel odkrivati šele, ko je dozorela odločitev o nakupu stanovanja.

Bolj ko ga je spoznaval, bolj mu je postajalo všeč. »Všeč nama je njena velikost, arhitektura in zgodovina. Zanimiva se nama zdi zgodba Nove in stare Gorice, meja, ki ju je nekoč ločevala, danes pa ju povezuje. Obema je blizu njen sredozemski pridih, hkrati pa so zelo blizu hribi, Alpe in morje. To nama veliko pomeni.« Edino, česar se nekoliko boji, so poletne temperature. »Vročina nama verjetno ne bo najbolj všeč, ampak saj tudi Ljubljana poleti ni več prav dosti hladnejša.«

V Gorici vidita priložnost tudi za nova zanimanja. »Ženo zelo zanimata arhitektura in zgodovina. Mislim, da ji v Gorici in okolici zagotovo ne bo zmanjkalo dela. Pravzaprav se ji odpirata dva kulturna prostora, če ne še več. Meni pa tudi ne bo dolgčas.«

zaslonski posnetek

Staro meščansko stanovanje je lahko past

Ko je padla odločitev za Gorico, si nista najprej pripravila natančnega finančnega načrta niti obiskala banke. Začela sta precej bolj spontano. »Imela sva nekaj prihrankov in si rekla: pojdiva najprej pogledat, kaj sploh obstaja. Šele potem sva začela razmišljati o kreditu.«

Pri iskanju sta jima bila v neprecenljivo pomoč Tadejeva sestra in svak, ki živita v bližini in dobro poznata tamkajšnji nepremičninski trg. »Imela sta odlične namige. Poleg tega zelo dobro ocenita, kaj je pri prenovi smiselno in kaj ne.« To se je izkazalo za ključno predvsem zato, ker Gorica ponuja veliko čudovitih starih meščanskih stanovanj, ki pa lahko hitro postanejo zelo draga past. »Na prvi pogled te očarajo visoki stropi in meščanski značaj, potem pa ugotoviš, da si v najvišjem nadstropju, nad tabo je streha v slabem stanju in ne veš, kako se boš z drugimi lastniki sploh dogovoril za obnovo. Lahko ti zamaka, soseda pa to ne zanima. Potem so tu še leseni stropi, stare vodovodne in električne napeljave. Vse skupaj lahko pomeni popolno prenovo.«

Tadej pa si je želel stanovanja, ki bi ga lahko razmeroma hitro prenovili in se čim prej vselili. Odločilni trenutek je prišel po naključju. Skupaj z agentko, zamejsko Slovenko iz Gorice, so si najprej ogledali stanovanje, ki ga ni prepričalo. Tik pred odhodom pa je agentka omenila, da je čisto sveže na voljo še eno. Tadeju je bilo všeč že na prvi pogled, in ko je še svak presodil, da stanovanje ne zahteva herojskih posegov, je odločitev padla.

Neverjetna cena

 Kupili so skoraj sto kvadratnih metrov veliko stanovanje, ki mu pripadajo še prostorna klet, garaža in souporaba vrta. Prav vrt je bil eden od razlogov, da so si tam lažje predstavljali družinsko življenje. Cena? Za Ljubljančana (in še koga) neverjetnih 124.000 evrov.

In ne, pri lovu na stanovanje ni imel kakšne posebne sreče. Takšne so tam cene. Povprečna oglaševana cena stanovanj v Gorici je približno 1270–1310 €/m², kar je občutno manj kot v Novi Gorici, kjer povprečna cena stanovanj v zadnjih dveh letih znaša približno 2356 €/m². To pomeni, da so stanovanja v Gorici približno 45 odstotkov cenejša, zaradi česar so seveda zelo privlačna za kupce iz Slovenije. Takole čez prst se starejša stanovanja, ki so potrebna prenove, prodajajo za približno 700–1000 €/m², vzdrževana starejša ali delno prenovljena stanovanja dosegajo 1100–1500 €/m², medtem ko se novejša oziroma kakovostno prenovljena stanovanja prodajajo za 1800–3000 €/m².

Ne le nov naslov, novo življenje

Jeseni bodo kovčki Tadejeve družine romali čez mejo. Stanovanje je kupljeno, zdaj pa družino čakajo še vsi drugi koraki, ki jih prinese tako velika življenjska sprememba. Poskrbela sta že za hčerko, ki je vpisana v vrtec v Novi Gorici, medtem ko možnosti na italijanski strani še raziskujeta. Odprto ostaja tudi vprašanje služb. Za zdaj oba še delata v Ljubljani, vendar ju to ne skrbi pretirano. Selitev sta že od začetka razumela kot priložnost, da spremenita več kot le naslov bivanja.

»Priznam, da služb še nimava. Za zdaj imava oba obstoječi, ampak si predstavljam, da ne bo tako težko. Mogoče bo na koncu vse skupaj zahtevnejše, kot je videti danes, vendar se mi zdi, da službe trenutno ni težko dobiti. Odvisno je predvsem od tega, koliko kompromisov si pripravljen sprejeti,« je prepričan Tadej. In pripravljenost na spremembo je bila točno tisto, zaradi česar sta se sploh podala na novo pot. »Če že greva v to, stopiva iz cone udobja, sva si rekla. Toliko let sva živela v Ljubljani, vse je teklo po ustaljenih tirnicah. Razbijva to rutino. Dajva si eno tako šokterapijo. Malo si bova poživila krvni obtok v srednjih letih.«

Ljubljana bo še vedno dovolj blizu za obisk prijateljev ali kulturni dogodek. Tudi prijateljev ne nameravajo izgubiti, prav nasprotno. Zdaj jih bodo lahko končno gostili tako, kot so si vedno želeli. »Zdaj bo prostor za vse, lahko jih bomo celo prenočili. Malo se hecamo, da bi se morali porazdeliti po celotni Sloveniji in se obiskovati.«

Kaj pa je za vas dom?

Ko je tehtal med večdesetletnim odplačevanjem visokega kredita in selitvijo v novo okolje, je Tadej z ženo izbral drugo možnost. Ne zato, ker bi bila lažja, temveč zato, ker mu je omogočila več prostora. Ne le stanovanjskega. Več prostora za družino, za prosti čas, nove izkušnje in življenje, ki ga ne določa zgolj mesečni obrok banki. Njegova zgodba dobro odseva čas, v katerem živimo. Trenutek, v katerem vse več ljudi ugotavlja, da se vprašanje doma ne začne in konča pri številu kvadratnih metrov ali poštni številki, ampak pri iskanju ravnotežja med finančnimi zmožnostmi in kakovostjo življenja. Včasih odgovor najdemo v domačem mestu, drugič na podeželju, tretjič tik za mejo. Najpomembnejše pa ostaja vprašanje, ki si ga je zastavil tudi Tadej. Ne kako za svoj denar dobiti čim več kvadratov stanovanja, ampak kako za svoj denar dobiti največ življenja.

Jasmina Jerant: Gorica je noro cenejša (in varna)!

V Gorici stanovanje najema tudi Jasmina Jerant, naša kandidatka za Slovenko leta. Mesta kar ne more prehvaliti. »Zakaj Gorica? Ker je noro cenejša. Ker imamo sredozemsko podnebje, oleandre, ki so cela drevesa, stoletne pinije, galebe in škržate. Ker sem v 20 minutah na morju. Ker je aperol spritz RES aperol spritz, pa še pol cenejši kot v Ljubljani. Ker imamo dobro kavo, nearogantne ljudi v storitvah in izjemne gostilne, kjer je že čisto navadna lahko zanimivejša od marsikatere vrhunske in precenjene ljubljanske restavracije. Lokali so odprti do polnoči, enih, ob koncu tedna tudi do dveh ali treh zjutraj. Vrhunsko vino imamo v vsaki zakotni gostilni. In zanj ni treba odšteti štiri evre za kozarec.

Za majhno dvosobno stanovanje z balkonom, veliko približno 40 kvadratnih metrov, plačujem 350 evrov. V Gorici so stanovanja, velika od 60 do 80 kvadratnih metrov, na voljo za okoli 600 evrov, 100 kvadratnih metrov pa za 700 ali 800 evrov. Pozimi imam največ okoli 250 evrov stroškov na mesec – na plin imam vodo, štedilnik in ogrevanje –, poleti pa največ okoli 80 evrov.

Gorica mi je všeč tudi zato, ker je pravi talilni lonec narodnosti. Hecno je, da v mestu, kjer je Mussolini še vedno častni meščan in kjer obstaja Ulica Balilla – balille so bile fašistična mladinska organizacija –, danes živijo Slovenci, Srbi, Bosanci, Alžirci, Afganistanci in številni drugi.

Ponoči me je tukaj tudi precej manj strah hoditi samo kot v Ljubljani. Eden od razlogov je verjetno tudi to, da je policija stalno naokoli. Jaz s tem nimam težav. Nekoč sem za osem ur pozabila ključ v vratih avta na prometni ulici. Ko sem prišla nazaj, je bil še vedno tam. Ali je to dokaz varnosti ali kakovosti mojega avta, je pa drugo vprašanje. Ali sem omenila palme? Palme so nujne!« se zasmeje.

revija Jana