Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na prvi pogled je v tihem ležišču potoka Kozarica težko prepoznati instagramsko krasoto Blejskega, Iškega ali Bistriškega vintgarja – ali kateregakoli od turistično razvpitih, množično obiskovanih gozdnih korit, v katerih raja išče hipno sprostitev. 

»UUUAAAAARRRRRGGGHHH!« V poletno žužnjanje in šumenje globokih gozdov nenadoma zareže strašen krik; porodi se iz struge spokojnega potoka, ki se vije pod drevjem, mimo korenin, čez kamenje, dvigne se nad iskrečo se vodo, za hip obvisi v vročem zraku, se prelije v okrutno nebo. Hip za tem, morda en ali dva utripa srca kasneje, prvemu kriku sledi še eden, za spoznanje drugačen, rojen iz malce drugačnih globin in za spoznanje drugače razcefran ob nenadnem izbruhu iz grla: »OUUAAAAAAARRRRRRRRRR!«

Robert Balen

Doni surovo, kruto, globoko – nečloveško; nemirna vest s strahom pričakuje nekakšno kazen za paranje soparne koprene dneva, za grobo trganje konvencij omikanega vedenja v tujem domu, toda gozd šumi dalje, potok se ne ustavlja, nebo ne neha žgati. Stoječ na produ, v zavetju velike pečine, pod katero teče živa voda, se olajšano nasmehnem svojemu vodniku, šentjurskemu srčnežu Bogdanu Rahtenu; menda sem nazadnje takole brez zavor izkričal svoje sence tedaj, ko sem bil še otrok – kdaj točno, ne vem več.

Turizem

Smaragdna pravljica: Izlet po biserih doline Soče

Stojiva v goščavi na robu Kozjanskega, pod pečinami, med katerimi se je njega dni skrival ponarodeli tolovaj Guzej – in bi se brez večjih težav lahko skril tudi danes –, v vintgarju potoka Kozarica, ki ga je Rahten krstil za Vilinsko dolino. Sem, v (relativno) neokrnjeno naravo, slepo pego na turističnih zemljevidih, v »energijsko zaledje Celjskega«, vodi majhne skupine ljudi, ki hrepenijo po pustolovščini, po miru, avtentičnosti, smislu. V stiku z naravo jim skuša podati to, kar je med temi kamni in debli našel sam: izrekanje neizrečenega, povezovanje nepovezanega, razraščanje korenin v globino ob seganju krošnje v nebo. »Tukaj lahko živim svojo strast: spoznavanje sebe in sočloveka, učenje in rast,« se nasmehne, naslonjen na veliko palico, v katero je na vrhu vpletel kristal.

Robert Balen

Boso romanje med tolmuni

K strugi potoka me privede z zavezanimi očmi, oba stopava bosa – tako skuša doseči, da se moj um preusmeri od vida k drugim čutilom in odpre za vse vrste zaznav. Tako se začne čuječa izkušnja narave, med katero do obisti spoznam krajino; v Rahtenovi zgodbi je prav vsak tolmun in zavoj, vsaka kaplja potoka, vsaka žila v prodniku in razpoka v skali, vsaka žuželka, rak in ptica pripovedovalec, ki mu je treba prisluhniti – in je zgodba sama. Sama pot sicer še zdaleč ni dolga, morda celo ne kaj dosti več kot petsto metrov, pa vendar doživetje traja več kot štiri ure; začneva pri izhodišču ob presahlem slapu, ki s štrlečimi rebri nemo toži nad katastrofalno sušo, in se odpraviva proti cilju: grebenu sredi toka, ki se končuje v veliki, zverski glavi podobni skali in ki v Rahtenovi viziji predstavlja spečega zmaja, ki varuje tukajšnje energije.

Te loge je sicer spoznal že v mladosti, vendar jih nikoli ni zares videl, zares začutil. Šele nedavno, pred kakšnim letoma ali dvema, je kot kakšen Hessejev brodnik sedel na breg potoka, zaprl oči in prisluhnil šumenju vode; ko je spet odprl oči, ga je med plesom sončnega odseva po skalah prešinilo: »To je vilinska dolina!« Kdor tam pričakuje odkritje dotlej nepoznane instagramske krasote, ki ga bo na vsakem ovinku spravila v solze, bo razočaran – tukaj je lepo, zelo lepo, toda odmaknjena dolina skromne Kozarice ni in ne more biti Blejski, Iški ali Bistriški vintgar; vendarle bistvo izkušnje v vodi, ki nemara še pomni ljubezen med celjskim Friderikom in deseniško Veroniko, ki še ve za Guzejevo tragično rokovnjaštvo in za kri, ki jo je vpila med drugo svetovno vojno, v gozdu, ki je tukaj od pamtiveka, ni na površju, temveč v globini. »Tukaj ni prav udobno, logistika ni najpreprostejša in izkušnja ni na prvo žogo. Tako mi tudi ustreza; nočem, da zadeva preraste v množični turizem,« zatrdi moj vodnik.

Robert Balen

Dobro je verjeti v dobro

Včasih ne vem, kaj naj si mislim, in moj um je podoben kačjim pastirjem, ki jih je dolina polna – večino časa umirjeno brenči nad gladino, sem in tja se ustavi na produ in mirno obsedi, nakar švigne proti soncu, včasih pa plane proč, zmeden in splašen. Po začetnem pozdravu, ki ga Rahten izvede skozi lutki škrata in vile, in izrekanju namer kreneva bosa po potoku; naslednje štiri ure se med drugim meniva s skalami, kričiva v nebo, kopava v tolmunih in v popolni tišini s spoštovanjem opazujeva kačje pastirje; srbsko ime zanje je »vilin konjić«, kar je po prepričanju mojega spremljevalca še ena potrditev prisotnosti močnih naravnih energij.

Okrasni

Skriti biser: najstarejši alpski botanični vrt v Sloveniji

Voda izvaja drenažo mojih nog in od sedenja razbolelega križa, vleče iz mene otopelost in mi ljubeče poljublja noge, kakor da sem tega vreden; kamni se valijo pod mojimi stopali in ustavljajo pot, ki se vleče v nikoli dokončano iskanje. Ko nekaj metrov pred Rahtenovim zmajem obstojiva v globokem tolmunu, kjer nama voda sega čez ramena, medtem ko se med nožnimi prsti pri dnu podijo majhni potočni rakci, je to trenutek globoke sprostitve.

Čisto vsega, kar mi s tolikšno strastjo in vero pripoveduje vodnik, sicer ne razumem, in nekatera prepričanja težko držim na odprtih dlaneh; vesel sem, da s tem nima težav. Oba veva: dobro je verjeti v dobro in takšno verjetje je treba spoštovati, ne glede na obliko, skozi katero se izkazuje. V tistem tolmunu se zavem, da sem povabljenec v intimen obred človeka, ki se trudi biti dober – in srečen.

Zato bi rekel, da je Rahtenovo doživetje Vilinske doline podobno vsakemu drugemu bogoslužju – le da tukaj (še?) ne gre za naučeno žebranje zaprašenih obrazcev, temveč za karseda avtentično izrekanje istovetnosti z neskončno življenjsko silo, in ne moli se pred podobami, ki jih je naredil človek, temveč narava. New age? Nikakor, meni Bogdan Rahten. »Ne želim zganjati novodobnega popularnega duhovnjaštva. Obred je zasnovan v znamenju kresništva, njegov namen pa je spodbujati ljubezen v vseh oblikah: do narave, do sočloveka, do domovine, do življenja.«

Robert Balen

Varuh doline

 Ta namen je gotovo dober; so pa tudi slabi nameni. Potok, v katerega se poglobiva, je meja (med občinami Šentjur, Laško in Štore) in meja je tudi prepad med levo in desno možgansko polovico, med razumom in intuicijo, vsaka meja pa lahko hitro postane fronta. Vilinska dolina že privlači nekatere samozvane šamane in zdravilce, ki bi tukaj na moč radi tolkli po svojih bobenčkih, žebrali mantre in kasirali; toda varuh doline je odločen, da bo ubranil njeno čistost. In to ne le na energijski ravni, temveč tudi na fizični; med premikanjem po strugi Rahten ves čas pobira redke smeti, ki so jih prinesli človeški obiskovalci ali pa voda sama, skloni se za vsakim robčkom, za vsako malo črepinjo in jih odlaga v veliko vrečo, ki jo nosi s seboj. Tako mali človek po svoje služi najvišjemu cilju: malo po malem čisti svet, ki mu je bil dodeljen, kljubuje uničenju znotraj časa, ki mu je bil odmerjen, in spet vzpostavlja izgubljeno ravnotežje, za kar je nagrajen z mirom, sem in tja pa tudi z najbolj bleščečim od vseh draguljev: čisto radostjo.

Robert Balen

Zmaji so, zakaj ne bi bile še vile

Dela te radosti sem tisti dan deležen tudi sam. Če bi v Vilinsko dolino uletel sam, s široko odprtimi očmi in zaprtim umom, je ne bi videl, in če me Bogdan Rahten ne bi pozval, naj grem bos po potoku, bi je ne začutil. Vse, kar bi zaznal, bi bil gozd s potokom, kot ga pač zaznavamo »odrasli« ljudje, ukalupljeni ljudje, mimobežni ljudje: kot grožnjo, kot oviro, nemara kot vir surovine in hrane, v najboljšem primeru kot prostor površinske sprostitve.

Med Rahtenovo čutečo izkušnjo sem vintgar doživel kot radoveden, igriv otrok: tukaj sem ugledal skalo, po kateri bi bilo fajn plezati, tam sem videl mehko blato, po katerem se da broditi, z dna me je poklical gladki prodnik, ustvarjen za mojo dlan, na gladini je zame zaplesal vilski konjiček, tukaj sem se lahko drl na ves glas, kot sem se nazadnje drl pred davnimi leti, se smejal in molčal in za vsakim novim ovinkom je čakalo novo čudo – in tako vse do prstenega »zmaja«, ki razcepi potok na dvoje. Nenavaden je ta zmaj iz kamenja, črnice in drevja, ki mu Bogdan Rahten na koncu nenavadne izkušnje daruje skromno daritev – a vsekakor manj strašen od zmajev na dveh nogah, ki dandanes žarijo in palijo po razbeljenem nebu, ki grebejo po trpinčeni zemlji, ki rjovejo z ekranov in sikajo jedko sovraštvo, ki počasi požirajo ves planet z vsemi temi ljudmi, ki bežijo pred njimi.

revija Jana