Šimen Zupančič

Čeprav bi si želeli, da bi bile vse družine idealne, otroci v njih pa ljubljeni in srečni, žal ni vedno tako. Socialni delavci morajo veliko otrok zaradi ogroženosti umakniti iz matičnih družin in jim poiskati rejnike, kjer ti ranjeni in pogosto povsem izgubljeni otroci ponovno najdejo ljubezen ter občutek varnosti.

Ena takšnih rejnikov s širokim srcem, pa tudi neizmernim pogumom in predanostjo, je Sanja Zgonec. Z možem Sebastijanom nudita ljubeč in topel dom trem nežnim dušicam, ki so k njima prišle iz težkih razmer. Danes so to srečni, veseli, razposajeni otroci. Na prvi pogled so pravzaprav povsem običajna družinica. V njihovem domu pa je prostora še vsaj za štiri otroke, širokosrčno pravi Sanja.

Estrada

Bronja Žakelj in Lea Cok: Žalost je cena za ljubezen

Življenje v naravi

Dom so si zgradili nekaj kilometrov iz mesta, kjer otroci odraščajo v idilični naravi, obdani s številnimi živalmi, ki sta si jih Zgončeva vedno želela. Pred enajstimi leti, ko sta se spoznala, sta imela vsak svojega konja. Svoj prvi skupni dom pa sta najprej napolnila z ljubeznijo in živalmi – imajo dva psa, dve alpaki, ki ju je Sanja dobila za rojstni dan, ogromno pujso Pepo, ki je ljubljenka vseh, kokoši, mačke in ne nazadnje nekaj krav, ki si jih je Sebastijan, poklicni veterinar (Sanja  je strokovna vodja v zavodu za osebno asistenco), od nekdaj želel.

Politika

Ljudje, ki te imajo iskreno radi - bogastvo, ki ga ne moreš kupiti

Imajo svoja jajca in mleko, iz katerega Sanja izdeluje skuto in sir, na bližnjem vrtu pa pridelajo tudi vso zelenjavo, ki jo potrebujejo. V toplem domu, polnem ljubezni in življenja, so tako manjkali le še razigrani otroški glasovi. A po poroki sta se mlada zakonca zaman trudila, da bi Sanja zanosila. Sprva sta to pripisovala stresu – zaključevala sta fakulteto, iskala prvo službo, Sanji je umrla mama, za njima so bili psihično naporni časi. A tudi ko so poznejši pregledi obeh zakoncev potrdili, da z njima v fizičnem smislu ni nič narobe, sreče ni bilo.

Oba pa sta si od nekdaj želela veliko družino in sta vedno mislila, da bi poleg svojih otrok tudi kakšnega posvojila, zato sta se oglasila na centru za socialno delo (CSD) in se začela zanimati za možnost posvojitve. Ob tem so jima predstavili še rejništvo, možnost, o kateri pred tem sploh nista razmišljala.

Šimen Zupančič

Končno sva postala starša!

»Dobila sva seznam literature, prebirala sem zgodbe o rejništvu. S Sebastijanom sva se veliko pogovarjala in pretehtala različne možnosti.« Rejništvo je namreč po naravi začasno in traja toliko časa, dokler se matična družina toliko ne okrepi, da se otrok lahko vrne k njej. Zato imajo rejniki po eni strani težko nalogo, saj morajo spodbujati otrokovo povezavo z rodnimi starši, po drugi strani pa se jim morajo otroci odpreti, da bi lahko okrevali po travmi in izgubi.

»Rekla sva si, da tudi biološki otroci enkrat odidejo. Če bodo rejniški otroci šli nazaj k staršem, je to zanje velik plus, za naju pa to pomeni, da sva naredila veliko dobrega. S tem sva se sprijaznila in to možnost predelala. Sicer pa pojma nimaš, kaj te čaka,« je zgodbo začela triintridesetletna Sanja, na videz krhka, a že po nekaj minutah pogovora smo ugotovili, da so jo težke življenjske preizkušnje izklesale v močno žensko, ki se zna postaviti zase in se kot levinja boriti za svoje bližnje. Njen mož Sebastijan se je medtem odpravil v dolino, v šolo in vrtec po otroke. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 11. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana