Bronja Žakelj in Lea Cok: Žalost je cena za ljubezen
Bronja in Lea sta iskreno spregovorili o izgubi, pogumu, ženski nežnosti in moči ter o tem, kaj se zgodi, ko tvoja zgodba postane tudi zgodba drugih.
Nekatere zgodbe so zapisane tako globoko, da jih ne morejo izprati ne čas ne solze. Takšna je tudi tista Bronje Žakelj, avtorice izjemno tople in pretresljive knjige Belo se pere na devetdeset, ki je osvojila mnoga srca. Zdaj je njena pripoved o izgubah, odraščanju in ljubezni zaživela še na filmskem platnu. V Bronjine čevlje je stopila mlada igralka Lea Cok, ki jo mnogi že poznajo po njenem nežnem, a močnem izrazu.
Ob srečanju z njima se začuti njuna povezanost. Znata govoriti o stvareh, o katerih se pogosto molči. Ena je svojo bolečino preoblikovala v besede, druga jo je vdihnila v gib in izraz. Obe pa dokazujeta, da iz ran lahko zraste tudi (zdravilna) lepota. Bronja in Lea sta iskreno spregovorili o izgubi, pogumu, ženski nežnosti in moči, o tem, kako je, ko svoje življenje prvič vidiš na platnu, in kaj se zgodi, ko tvoja zgodba postane tudi zgodba drugih.
Bronja, knjigo Belo se pere na devetdeset ste napisali iz duše in telesa, kjer je najbolj bolelo. Kako je bilo znova stopiti v tiste dni, ko ste izgubljali svoje najbližje?
Oziranje nazaj je zame nekaj običajnega. To ne pomeni, da ne živim zdaj, da ne gledam naprej, a vendarle, ljudje, ki sem jih imela tako rada, so ljudje, za katerimi se moram ozreti. Je pa res, da je bilo podoživljanje izgub ob pisanju še bolj boleče kot sicer. To so bili tudi deli romana, s katerimi sem se največ ukvarjala, saj prav zaradi njihove teže ni bilo najlažje najti načina, kako brez patetike izraziti surovost, bolečino in tesnobo teh trenutkov.
Lea, ko ste prvič prebrali Bronjino knjigo, kje se vas je dotaknila? Ste jo lahko prebrali na dušek ali ste jo morali kdaj odložiti, da zadihate?
Ah, kje pa! Če bi jo na dušek, bi se zadušila! (Smeh) Ker sem se želela poistovetiti in spoznati sebe preko njene zgodbe, ki nosi univerzalna sporočila, sem si vzela čas. Ogromno je vzporednic, ki sem jih morala predelati. Najbolj se me je dotaknil prizor, ko je bila v sobi s punco, ki so ji diagnosticirali AIDS.
Ko se je punca dotikala Bronje blizu njenih ran od vseh injekcij, sem začutila grozo, v tem trenutku bi ji sama rekla: »Ne dotikaj se me, prosim, ne bi še tega.« A Bronji se je v svojem sočutju uspelo zadržati, ker je čutila, da je punca v stiski in da potrebuje sočloveka. To so zelo močni trenutki solidarnosti, ko je včasih človek ogrožen ob posamezniku, ki se ob tolikšni bolečini vede neodgovorno, ne da bi to hotel. Taki smo pač ljudje in življenje je rokenrol.
Bronja, ste ob pisanju kdaj jokali ali je šlo bolj za mirno, tiho žalovanje, ki se raztegne čez leta?
Žalovanje za ljudmi, ki so ti tako blizu, se v resnici nikoli ne konča. Žalost se obrusi, omili, jo sprejmeš, a svojega konca nima. Žalost je cena za ljubezen. In ja, bili so trenutki, ko sem se ob pisanju zjokala. Morda tudi zato, ker je bilo zaradi pisanja v prvi osebi in sedanjiku spet vse tukaj in zdaj.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 11. novembra 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se