Shutterstock

Poštar mi je popoldne prinesel izvlečne police, naročila sem dve, dobila tri, verjetno so dali eno za povrh zato, ker nikakor niso bile tisto, kar so v reklami, opremljeni z videom, obljubljali, jaz pa tako zelo potrebovala. Ne bom se pritoževala in jih pošiljala nazaj, ker so tako poceni, da se ne splača tratiti živcev. In čeprav je tista reč le delno uporabna, te prešine – kdo jo je za tako nizko ceno izdelal, zapakiral in poslal? Kaj so imeli od tega ljudje v tem procesu? Seveda tisti, ki si mažejo roke, za lastnike ni bojazni, da ne bi imeli velikih dobičkov. Bo spet treba brati Marxa in obešati njegove slike na steno?  

Newyorčani so že pokazali, da imajo gnilega kapitalizma (tako smo ga imenovali v socializmu in očitno smo imeli prav) dovolj. Izvolili so župana, ki ni le izpričani musliman, ampak se je tudi razglasil za demokratičnega socialista, kar je vsekakor še večji greh. Napovedal je brezplačen javni promet, znižanje divjaških najemnin in še vrsto drugih ukrepov, ki obljubljajo najbogatejšemu mestu v Ameriki z množico revnih prebivalcev drugačne čase. Ljudje imajo po dve ali tri službe hkrati, da lahko prehranijo družino in šolajo otroke, ki se potem spotaknejo na pragu plačljivih šol.

Estrada

Bronja Žakelj in Lea Cok: Žalost je cena za ljubezen

Mimogrede, kje bo Zohran Mamdani dobil denar za vse to? Razkačeni Trump, ki dela, kar hoče, mu je že obljubil, da bo mestu odtegnil zvezna sredstva. Si bo upal glede na to, da je dobil isti teden še nekaj demokratskih klofut v drugih zveznih državah in postaja jasno, da imajo tudi republikanci dovolj njegovih norosti? In kako bo reagiral na Mamdanijevo pojasnilo, da bo obdavčil bogataše in na ta način izpolnil volilne obljube? Milijarderji že grozijo, da se bodo izselili iz New Yorka, nimajo pa nobenega zagotovila, da jih ne bodo odrli tam, kamor bodo šli. Odrli je zanje prava beseda, ker so prepričani, da so si svoje gigantsko premoženje vsekakor zaslužili. Pač znajo.

Tisti, ki za nekaj dolarjev, včasih pa tudi le za nekaj centov, delajo zanje, pa ne znajo. Kam, hudiča, se je ta svet obrnil? Zakaj Skandinavci z davki krotijo svoje bogataše, a se ti zaradi kakovosti življenja nikamor ne selijo (čeprav kar naprej žugajo, da se bodo), drugod pa velja mantra, da so bogataši gonilna sila gospodarstva in potemtakem tudi sveta? In da je treba z njimi ravnati skrajno previdno? Cirkus okrog božičnice, ki zdaj bo, je pokazal, kako malo čuta za svoje zaposlene imajo nekateri lastniki; tisti, ki ga imajo, jim božičnico namreč že dolga leta izplačujejo. 

Živali

Dom za konje na Krumperku je začasno ohranjen

Nekako skušam razumeti, kaj pomeni razkošje – vile z bazeni po vsem svetu, zasebna letala in ladje, cela četa varnostnikov, slavni ljudje, ki jih osebno poznaš (in vabiš na svoje jahte), francoski kuharji in tajske maserke … Koliko življenj potrebuješ za vse to? Kaj od tega sploh lahko konzumiraš? Kako veš, ali so ti ljudje okrog tebe zvesti, ker te imajo radi ali pa ker imajo radi tvoj denar? In kako je s skrbjo, da lahko nov tehnološki dosežek, borzni zlom ali spremenjena zakonodaja v hipu zrušijo tvoje kraljestvo?

In ti ostaneta ena sama uboga vila in helikopter namesto letala? In te nihče od slavnih več ne pogleda, ker ne moreš financirati njihovih projektov in volilnih kampanj? Življenje bogatašev je zares stresno, ne jim torej groziti z višjimi davki. Razni muski imajo že itak dovolj težav s kupom otrok, nekdanjih partnerk in predsednikom, ki so mu financirali volilno kampanjo, zdaj pa jim grozi ustanova, saj veste, katera. Zatorej ni projekt bajnega bogataša, da zbeži na Mars, nič nenavadnega. Le dovolj dolgo življenje si bo moral kupiti, ker izbranim planetom za zdaj slabo kaže.

Nam, običajnim smrtnikom, pa je dovolj razkošje v glavi. Kar na kratko pomeni, da smo zadovoljni s tistim, kar smo in kar imamo, čeprav si seveda želimo več, kdo si pa ne. Da se imamo lahko z družbo prav tako lepo pod kozolcem kot na Maldivih. Kakorkoli si že bogat ali reven, prej ali slej spoznaš, da štejejo le pristne vezi z ljudmi, občutek, da si napravil kaj dobrega in da tudi v najhujših preizkušnjah ne boš sam, ter zavest, da si gospodar svojega življenja. Četudi se borze zrušijo. Moraliziram? Seveda, seveda. Ampak čedalje več nas je takšnih.  

Uvodnik je objavljen v reviji Jana,  št. 45, 11. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana