STA

V noči z 31. oktobra na prvi november bo minilo dvajset let, odkar so roparji vdrli v trezor banke SKB na Slovenski cesti v Ljubljani; več ur so v miru božjem praznili sefe in odnesli – ugibajo – za okrog 32 milijonov evrov gotovine, nakita, vrednostnih papirjev in žlahtnih kovin, morda tudi občutljive dokumente. Vsi storilci še vedno niso znani in ukradenih dragocenosti niso nikoli našli.

Prvega novembra 2005 Slovenci, ki so se zbujali v mrzlo, oblačno in deževno jutro, od dneva niso pričakovali nič bolj vznemirljivega kot obisk pokopališča. Za medije je bil tisti zaspani torek dan, ko je treba delati zgodbe iz nič, ali kot se tudi reče, »dan, ko novinarji iščejo mačke na drevesih«. Oh, ko bi le slutili … Ampak niso – policiji, ki je bila o ropu obveščena v zgodnjih jutranjih urah 1. novembra 2005, se ni nič mudilo razkrivati podatke o ropu.

Tako je javnost zanj izvedela šele v sredo, 2. novembra, ko so bile že zjutraj objavljene prve vesti o ropu, ki se ga je že prijelo ime rop stoletja. Policija ga je uradno potrdila 2. novembra dopoldne. Novinarji, ki so se zgrnili na prizorišče, so lahko samo poročali, da so območje zavarovali kriminalisti in da tam delajo forenziki. Že prva poročila so omenjala sume, da so roparji »imeli notranje informacije«, ali z drugimi besedami, očitno je bil vpleten nekdo iz banke. Preiskovalci so ocenili, da so načrte za rop začeli kovati že vsaj pol leta prej. Počasi se je začelo sestavljati zaporedje dogodkov.

Halo, pridem po 32 milijonov

Okrog pol enajstih zvečer 31. oktobra 2005 je varnostnike v trezorju SKB poklical neznanec, se predstavil kot najemnik sefa in najavil svoj prihod. Le nekaj minut pozneje sta pred vhod v trezor prišla dva moška. Eden se je predstavil kot najemnik sefa in varnostnik ju je spustil naprej. V predprostoru je eden od njiju vtipkal pravilno kodo in vstopila sta v prostor s sefi. Tam sta nato oba varnostnika z orožjem prisila, da sta legla na tla, in ju zvezala v dva lična paketka, povita z lepilnim trakom. Mimogrede, orožje, s katerim sta grozila, ni bilo pravo.

Potem sta v trezor spustila še dva pajdaša, ki sta s seboj prinesla orodje za vlamljanje, in fantje so se lotili dela. Sefi, v katere so nameravali vdreti, so bili označeni s križci, narisanimi s flomastrom. Vdrli so v 428 sefov, 29 jih niso mogli odpreti. Pri drugih niso niti poskušali. Dobro so vedeli, kje se splača vlomiti. Kar je spet nakazovalo, da so imeli pomoč od znotraj.

Nekaj ur pozneje so plen in orodje naložili v Fiatov kombi z ukradenimi registrskimi tablicami, ki so ga več kot dva tedna pozneje našli zažganega v kamnolomu v Orlah. Odpeljali so tudi kio enega od varnostnikov in jo pustili pod nadvozom na Dolenjski cesti. Roparje in njihov plen – ocene vrednosti se gibljejo od slabih 17 pa vse do 32 milijonov evrov – je vzela noč. No, pravzaprav zgodnje jutro, vlamljanje je trajalo sedem garaških ur.

Odkrivamo za vas

Policija si je kraj dejanja ogledovala 56 ur in vzpostavila posebne delovne skupine za preiskavo, za sodelovanje s tujimi varnostnimi organi in z Europolom. Razjarjenim najemnikom sefov, ki so se začeli zbirati pred banko in besneli, ker jih niso spustili v trezor, so ponudili telefonsko številko, na kateri so lahko izvedeli, ali je bilo v njihov sef vlomljeno. Medtem so teoretiki zarote delali nadure in špekulirali, da so bili v sefih tudi papirji in fotografije, ki zelo obremenjujejo nekatere politike in s katerimi jih zdaj roparji – ali tisti, ki so jim te dokumente predali – držijo za vrat. Širile so se govorice, da so bili ukradeni dokumenti o trgovini z orožjem, kar je v javnosti povzročilo radostna ugibanja o vpletenosti obveščevalnih služb. A vsebina sefa je vedno tajna in jo pozna samo najemnik (ter tisti, ki vdre vanj, seveda), niti banka ne ve, kaj hrani v svojih sefih. Zato tudi ocene resnične vrednosti plena ostajajo samo ugibanja.

Organi pregona so najprej sumili, da je rop izvedla albanska kriminalna združba, a so jih nato indici odpeljali po drugi poti. Sedem let, do leta 2012, je trajalo, da so aretirali dva osumljenca. Tretji je bil v tujini in je še vedno na begu. Kdo sta bila preostala dva roparja in kaj se je zgodilo s plenom, nismo nikoli izvedeli.

Naš človek v banki

Pri ropu je sodelovalo pet ljudi, znana so imena treh. Med prvimi je bil osumljen Sašo Nose, v času ropa zaposlen kot varnostnik v banki. Imel je dostop do notranjih informacij – tlorisi, seznam imetnikov, razpored varnostnikov. Ključi kie, ki so jih roparji vzeli s police, so bili njegovi. Nobeden od roparjev ga ni vprašal, kje je avto parkiral. Forenzičnih dokazov, ki bi ga obremenjevali, niso našli, a indici so bili močni. Drugi osumljenec je bil Dejan Vidmar, izdali so ga prstni odtisi in sledi DNK, ki jih je pustil na prizorišču. Našli so ga pravzaprav po naključju, preiskovali so ga v neki drugi zadevi, povezani z mamili, in mu odvzeli biološke sledi. Na sodišču se je branil, da je bil v času ropa na operaciji nosu v Beogradu. Tretjega, enega od tistih dveh, ki sta pozvonila na vratih trezorja, Radomirja Cvijanovića, niso nikoli ujeli. Za njim je še vedno razpisana mednarodna tiralica. Še nekaj let po ropu je živel v Sloveniji, pobegnil je, ko se je slišalo, da bo policija primer zdaj zdaj rešila. Menda naj bi se skrival v Srbiji. Ali mogoče v Bosni in Hercegovini. Morda si je dal z operacijo spremeniti videz. Kakorkoli, ne najdejo ga. Pregon bo zastaral leta 2035.

Duša me boli

Noseta in Vidmarja so leta 2012 aretirali in postavili pred sodišče. Oba sta krivdo zanikala, Nose je trdil, da je tudi sam žrtev, in je zaradi duševnih bolečin tožil svojega delodajalca. S poravnavo je dobil 9.300 evrov. Julija 2014 je prvostopenjsko sodišče oba obdolženca spoznalo za kriva. Nose je dobil 14 let zapora, Vidmar pa 15, ker je že imel pogojno obsodbo zaradi ukradenih Groharjevih slik. Oba sta dobila tudi denarno kazen, od katere zaboli glava, zdaj že bivši varnostnik Nose slabih 1,4 milijona evrov, Vidmar pa nekaj manj, ker so mu že prej zasegli 15.000 evrov vreden avto in slabih 3.000 evrov gotovine. Sodišče je od ocenjene škode, 16,8 milijona evrov, odštelo slabih deset milijonov, ki sta jih prijavili dve zavarovalnici, preostalih šest pa razdelilo na pet delov, toliko, kot je bilo storilcev.

Oba obsojenca sta se pritožila. Višje sodišče je leta 2015 potrdilo sodbo prvostopenjskega. Vidmar je dobil eno leto odpustka, tako sta bila oba obsojena na 14 let zapora, tudi denarna kazen je ostala. Leta 2017 je Nose tožil državo zaradi slabih razmer v priporu na Povšetovi v letih 2012–2014, ki jih je tam prebil, zahteval je 8.920 evrov in zamudne obresti. Ni podatkov, ali je o tožbi že pravnomočno odločeno.

Iščemo dalje

Dve leti po ropu je banki uspelo doseči dogovor z več kot 90 odstotki oropanih najemnikov. Koliko jih je vse skupaj stalo, niso nikoli razkrili. Oropani najemniki sefov so od zavarovalnice dobili odškodnino. Zavarovalnica Maribor je morala zaradi ropa povečati škodne rezervacije. Sefi so še vedno tam, le banke SKB ni več, leta 2024 jo je s trezorjem na Slovenski cesti vred pojedla madžarska OTP.

Ko smo vprašali, ali je preiskava še odprta, je Policija več dni premišljevala, potem pa odgovorila v svojem tradicionalnem lakoničnem slogu: »V povezavi s storjenim kaznivim dejanjem policija še vedno izvaja določene ukrepe s ciljem prijetja identificiranih znanih storilcev ter identificiranja neznanih storilcev. Policija bo s preiskavo nadaljevala, dokler ne bodo razjasnjene vse okoliščine storitve kaznivega dejanja in dokler ne bodo prijeti vsi storilci.«

No, pa srečno.