Ko les spregovori: Vlado Nunčič in njegova starodavna glasbila
Mojster Vlado Nunčič iz Nove vasi pri Šmarju pri Jelšah nežno zaigra na starodavno glasbilo, ki ga je izdelal sam, in prostor in čas postaneta nepomembna ...
 
                    Zvok je svetel in mehak. Barve: jantar, hrastovo lubje, iskrenje srebra. Melodija se odvija kakor valoviti dolgi lasje moje hčere. Barve: zlata, rjava, lanena, kamnita. Roki mojstra, ki igra na starodavno glasbilo, božata strune mehko in ljubeče; strune pojejo. Pripovedujejo, tolažijo, ustvarjajo, častijo. Koprena v moji glavi se razkadi, misli se zbistrijo, telo se sprosti in izgubi vso težo; duša posluša – in sliši. Valovanje žita, obračanje kolovrata, pokljanje polen v peči, hukanje sove, nad vsem tem pa monotono, večglasno petje ženskih glasov, glasov starih mater. Duša sliši in zapoje; Vlado Nunčič se obzirno naredi, da ne vidi lesketanja v mojih očeh, in igra naprej.
 
                    »Kdor želi doumeti skrivnosti vesolja, mora razmišljati o energiji, zvoku in vibraciji,« se glasi znameniti napotek Nikole Tesle. Nunčič se strinja. Kot raziskovalec zvoka in oblikovalec starih, praktično že izumrlih inštrumentov natančno ve, kam je ciljal srbski vizionar. »Vsako gibanje se izrazi v določeni frekvenci,« mi pove, ko odloži glasbilo. »Če je to gibanje zadosti hitro, ga lahko slišimo kot zvok; če frekvenca še narašča, pridemo do barv. Vse je energija, le oblike so različne,« potrpežljivo pojasnjuje, medtem ko sediva v dnevni sobi v njegovi hiši v Novi vasi pri Šmarju pri Jelšah. Prostor je svetel in prijetno topel ter poln nenavadnih lesenih glasbil, ki jih je izdelal. Skozi okno se odpira razgled na jesenski gozd, ki se odeva v svojo najboljšo opravo, v zlato in škrlat – za lasten pogreb. Ob oknu tiho teče velika prostostoječa lesena ura in reže neskončnost na sekunde.
»Zvok lahko preide v barvo in barve se lahko izrazijo kot zvoki,« nadaljuje moj gostitelj. »Zato marsikateri otrok ob poslušanju glasbe vidi barve; do šestega, sedmega leta je človek še povezan z izvorom in pretočen za resničnost. Pozneje pa to zaradi sodobnega življenja izgubimo, ko se odtujimo od narave in svojega bistva.« Za hip se zazre v nedoločno daljavo in mehko, skoraj sočutno doda: »Večina sodobnih ljudi je brezdomcev.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
 
                    E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
 
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
             
        
                    
             
        
                    
             
        
                    
            