revija Jana

Vdira v avtomobilske prikolice čuvajev rezervata in toliko časa lomi in razbija, dokler se ne dokoplje do konzerv z mlekom v prahu. In potem potolažen odmehedra, od koder je pač prišel. Čuvaji za zdaj hvalijo boga, da z mlekom zasvojeni medved ne išče priljubljene omame v njihovi prisotnosti, saj bi v abstinenčni krizi lahko brskal po čuvajevih žepih in morda še kje globlje. Čuvaji upajo, da se je medvedji narkoman z zadostno zalogo suhega mleka že odpravil k zimskemu počitku, do pomladi pa si bodo že kaj izmislili.

Seveda sem se naglas režala in vzbudila vsesplošno zanimanje zaspane družine, ki se je šele pripravljala na jutranjo kavo. Ah, ta iztirjena Amerika, še medvedi so razvajeni in seveda  absolutno zaščiteni. Namesto da bi se lovci odpravili na lov, medvedji psihiatri razmišljajo, kako bi narkomana spravili na pravo pot, smo modrovali. Pri nas medvedi brskajo po smetnjakih in se skrivaj kopajo v  otroških bazenih, kot lahko vidimo vsaj vsak drugi dan v televizijskih poročilih. Ljudstvo pa se prepira, ali jih je treba postreliti ali ne. V Ameriki je vse jasno – ne. Zato pa z veseljem streljajo ljudi, je zagodrnjala babica.

Seveda sem zgodbo o medvedu, ki ima rad mleko, pripovedovala vsakomur, ki me je hotel poslušati, vsi so se režali, razen kolega s fakultete, srečala sva se na nekem sestanku in potem šla na klepet v bližnji bife. Pomemben podatek je, da živi v krajih, kjer so srečanja z medvedi pogosta.

 »Pa to sploh ni smešno,« je zabrundal. »Me kliče pred dnevi eden od naših delavcev in pove, da bo zamudil na delo. Ko je namreč družina hotela v avto, da bi se razvozila po službah in šolah, je zagledala na dvorišču medveda, ki je otresal hruško. Seveda so vsi planili nazaj v hišo in čakali, da bo pojedel, kar namerava, in se potem  odpravil v gozd, oni pa v mesto. Kar dve uri je trajalo, da se je namalical!«

Ti strela! A kar na dvorišču da trese hruško! Seveda, ko pa skoporiti kmetje ovijajo debla sadnega drevja z bodečo žico, da bi tudi njim ostalo kaj sadja. In potem seveda ne preostane medvedu nič drugega, kot da pride pred hišni prag otresat edino drevo, ki ni v bojni opremi. Še dobro, da za zdaj ne ve nič o mleku v prahu …

Kaj pa če bi razglasili Slovenijo namesto za medvedji raj kar za medvedji rezervat, sem modrovala. Kmetje ne bi bili več kmetje, ampak uslužbenci rezervata. Takoj bi morali sneti vso žico s sadnega drevja, ker bi bilo to poslej medvedje sadje, kmetje pa bi dobili denar, da si ga gredo kupit v trgovino. In če bi medvedom slučajno kaj sadja ostalo, bi ga morali pazniki v rezervatu vkuhati v kompot za primer, če bi se medvedje prezgodaj zbudili.  Bolezen modrega jezika sploh ne bi razsajala, ker bi vso drobnico prej pojedli medvedi, za kar bi nedvomno dobili bogate subvencije iz EU, kjer medvedov sicer primanjkuje, ampak naših pa nočejo.   

Ah, dajva ga raje še en glaž, je vzdihnil kolega iz medvedjih krajev.

Objavljeno v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana