Mateja J. Potočnik

Mojca je kirurginja v Splošni bolnišnici Trbovlje – sila zanimiva ženska, ki me je pritegnila že zunaj bolnišničnih hodnikov. Pod njenim nazivom kipi življenje tam zunaj, in čeravno pisane tetovaže prekriva bela halja, diši po slogu, ki odraža njeno naklonjenost punk rocku. Kirurgija jo je naredila odločnejšo, srce ji polni prisrčna hvaležnost starejših bolnikov, v operacijsko dvorano pa bi hodila, četudi ji ne bi bilo treba delati. »To je zame najlepša služba! Res je, da ti veliko vzame, a ti tudi ogromno da.«

»Mojca Bratanič,« reče ženska z rjavimi lasmi in mi stisne dlan. Vezalke njenih superg krasijo nekakšne retro broške in se lesketajo v bledem soncu. Kako lepo! Za fotografiranje se srečamo v športnem parku Ledenica in na mojo željo se ji pridružita tudi otroka Miha in Lili ter bodoči mož Simon. Želim, da jo spoznate v vseh odtenkih – ne le kot kirurginjo, temveč tudi kot žensko, ki živi, ljubi, uživa v glasbi in se smeji.

Zdravje

Fizioterapevtska detektiva odkrivata vzroke bolečin

Ata je tokrat brez rolke, ki je bila še nedavno njegov redni spremljevalec – celo ob otroškem vozičku. Smola, pa tako fino bi dopolnila portret punk rock družine! Njuna ljubezen ima dolgo zgodovino – par sta vse od srednješolskih let, ko je Simon v najstniškem bendu drgnil kitaro.

»Ah, trideset let je že tega,« se zasmeji Mojca, na njenem prstu pa se zalesketa zaročni prstan. Imeti mamo, ki je kirurginja, najbrž ni kar tako, rečem, in Miha hitro prikima. Medtem ko z Lili gulita šolske klopi, njuna frajerska mati večino dni preživi v operacijski dvorani, kjer krpa žile in znova vzpostavlja delovanje poškodovanih organov. Ob misli na skalpel, odprto tkivo in kipečo kri me spreleti srh. »Saj to ni z danes na jutri, zelo dolgo traja, da se tega naučiš,« skomigne kirurginja, ki že v mladosti ni imela težav s pogledom na krvave rane.

Zdravje

Pozor, visok odmerek hormonov: 'tabletka po' je samo izhod v sili

Kirurginja bom!

Da bo nekoč oblekla belo haljo in v operacijski sobi reševala življenja, je sklenila že kot 11-letna deklica. »Ko je umrl dedek, na katerega sem bila zelo navezana, me je prevzela ideja, da bi ga lahko rešila, če bi bila zdravnica,« se spominja in pojasni, da se je dedek poslovil zaradi srčnega popuščanja. »Seveda danes vem, da mu tudi jaz ne bi mogla pomagati, saj takrat še ni bilo oprijemljivejših možnosti zdravljenja za to bolezen.« A ta izguba je v njej zanetila odločitev, ki je potem ni nikoli več zapustila. »Sošolce iz osnovne šole še danes nasmeji spomin na mojo odločnost, nič drugega me ni zanimalo.«

Četrt stoletja vztrajnosti

Pri učenju je bila marljiva vse od osnovne šole do fakultete – njeno šolanje je skupaj s pripravništvom in specializacijo trajalo skoraj 25 let. »Ja, to je kar dolga doba. Med študijem sem sicer razmišljala o pediatriji, zanimala me je tudi psihiatrija, a je na koncu spet prevladala stara ljubezen. Ob kroženju po različnih oddelkih in vajah iz kirurgije v ZDA sem dobila potrditev, da je to pot, ki ji želim slediti,« se nasmehne sogovornica in prizna, da je bilo nekoliko težje tudi zato, ker je kirurgija še vedno bolj moška domena. »Res je, da nas je danes veliko žensk, a smo se morale malo bolj potruditi, da smo prišle v ta svet.«

Mojca Bratanič se ukvarja z različnimi področji splošne kirurgije, zadnja leta pa se še posebej posveča žilni kirurgiji. Opravlja operacije krčnih žil, arterijske obvodne operacije na nogah in sodeluje pri izdelavi žilnih pristopov (fistulah) za dializne bolnike. Poleg tega operira žolčnike, zelo pogosto kile, amputacije, zapore črevesja in vnetje slepiče, pomemben del pa so tudi urgentne operacije in delo na kirurški urgenci, kjer obravnava vse od manjših do hujših poškodb po prometnih nesrečah.

Med mirno glavo in stresom

Stres je pri kirurškem delu stalni spremljevalec, čeprav je pri nekaterih operacijah manj izrazit kot pri drugih. »Res pa je, da po nekaj letih dežuranja postaneš bolj miren in suveren. Načeloma sem sicer precej umirjen človek. Opažam, da bolj ko je situacija stresna, bolj sem skoncentrirana – takrat se še bolj osredotočim na nalogo pred seboj,« razmišlja kirurginja. Kaj pa smrti? Z njimi se redko srečujejo, pove, a se je žalostni primeri dotaknejo enako kot prvi dan. »To je zame še vedno najbolj stresno. Na začetku sem takšne situacije zelo nosila domov, še posebej ko sva bila s partnerjem sama in sem imela več prostora za premlevanje. Takšne zgodbe se te vedno dotaknejo, to je neizogibno.«

Mateja J. Potočnik

Ženska v moškem svetu

Čeprav si prizadevamo za enakopravnost spolov, je biti kirurginja in mama vendarle zahtevnejše. »Razlika med spoloma je še vedno zaznavna, tudi v kirurgiji, čeprav je tega v primerjavi z generacijo mojih predhodnic manj. Ko imaš otroke, se prioritete zagotovo spremenijo. Pred tem mi ni bilo težko ostajati v službi do večera, podaljševati, prihajati domov pozno,« se spominja sogovornica, ki je hvaležna za vso podporo po rojstvu hčerke in sina. »Partner, starši in brat – vsi smo kombinirali, da je bilo izvedljivo. Brez takšne pomoči bi bilo zelo težko, skoraj si ne predstavljam, kako bi zmogla kot samohranilka.«

Kmetijstvo

Nada Zorec: Ne tlačite slovenskih kmetov

Vi me boste operirali?

Stereotipi se ne občutijo več tako izrazito, se pa še vedno zgodi, da so bolniki ob pogledu na žensko v kirurških čevljih nekoliko zadržani. Ne pogosto, a dovolj, da opaziš. »Včasih vprašajo: ‘Me boste vi operirali?’« pove Mojca, a povsem brez grenkobe. Takrat jim pač mirno razloži, da ima za seboj skoraj dve desetletji izkušenj in na stotine opravljenih posegov. Če kdo izrazi dvom, mu preprosto ponudi možnost drugega kirurga – a se kaj hitro opravičijo, saj je jasno, da za njenim mirnim nastopom stojita znanje in kilometrina.

Kirurginja s tatuji

Imeti tetovaže danes ni nič posebnega, a zdravnik s poslikavo pritegne pogled. Mojčine sicer večinoma prekriva rokav bele halje. »Časi predsodkov so večinoma minili,« pravi. Tetovaže so zanjo izraz osebne identitete. »Pri meni to izvira iz punk rock mladosti. Z glasbo sva oba s partnerjem zelo povezana – Simon igra kitaro in bobne, v mladosti je imel tudi svoj band. Že od gimnazije veliko hodiva na koncerte in glasba je še danes velik del najinega življenja.« Ta duh se zrcali tako v njenem slogu oblačenja kot v motivih, ki jih nosi na koži. Tetovaže so posvečene družini in bližnjim, ki so se že poslovili. 

Skriti davek navad na operacijski mizi

Pogovor o njenem delu razkrije, da na operacijski mizi čedalje pogosteje pristajajo bolniki, pri katerih telo izstavlja račun nezdravemu življenju. »Tovrstnih primerov je vse več, predvsem pa postaja kirurgija kompleksnejša, ker se populacija močno stara. Bolniki imajo poleg osnovne diagnoze pogosto še več pridruženih bolezni, kar zaplete tako operacijo kot okrevanje,« razloži in nadaljuje, da je prav tako opaziti veliko čezmerne teže in povišanega holesterola.

»Pri operacijah kil in žolčnikov se to zelo pozna. Operacije so tehnično zahtevnejše, kile so pogosto večje, trebušna stena je bolj raztegnjena, zato so posegi obsežnejši. Težava je tudi, da se bolniki pogosto ne držijo navodil. Pri žilnih bolnikih je velik problem kajenje – prognoza po bypass operacijah je ob nadaljevanju kajenja zelo slaba, a mnogi kljub opozorilom ne prenehajo.«

Estrada

Nina Gazibara razkrila, kam skrivnostno izginejo slovenske manekenke

Eksponentna rast obiskov urgence

Kirurginja opaža, da število obiskov urgence eksponentno narašča. »To sicer ni problem samo pri nas, ampak po vsej državi, razlog pa ni le v povečanem številu poškodb, temveč  tudi v drugačnih navadah ljudi. Urgence se polnijo, ker je veliko nepotrebnih obiskov. Ljudje pogosto ne razumejo sistema triaže – da imajo prednost huje poškodovani. To ni trgovina, kjer velja, da je prej na vrsti tisti, ki je prej prišel.«

Ob tem opaža širšo družbeno spremembo. »Veliko je usmerjenosti vase – jaz, jaz, jaz. Če vidiš nekoga z odprto rano, res ne moreš jamrati, ker te boli glava.« Prav tak odnos po njenem ustvarja začarani krog: več obiskov pomeni daljše čakanje, nezadovoljstvo bolnikov pa še dodatno narašča. Sama se z bolniki ne prepira, saj verjame, da vsak pride v stiski. Kljub temu pa opozarja, da bolnišnica ni prostor za vsako težavo. »Pri marsikateri poškodbi nič ne zamudiš, če najprej malo počakaš, pohladiš, opazuješ. Če težave vztrajajo, seveda prideš. A res ni treba za vsako stvar takoj na urgenco.«

Slovenija

Slovenska zlata dekleta: Legendarne igralke o modrostih življenja

Amerika? Ne, hvala!

Mojca o izobraževanju v Ameriki sprva pripoveduje z navdušenjem. »Dvakrat sem bila po en mesec pri svetovno znanem srčnem kirurgu dr. Gregoriču. Tam smo spremljali velike operacije – vstavljanje ventrikularnih naprav za podporo srcu, bypasse na srcu, transplantacije. To je bilo izjemno videti v živo.«  Je pa tam doživela trenutek, ki ji je ostal globoko v spominu. »Spomnim se dekleta, mehiške priseljenke, ki je potrebovala transplantacijo srca. Ker ni imela urejenega zavarovanja, srca ni dobila. Dobil ga je bogat starejši gospod, ki je kmalu zatem umrl. Mi Evropejci to težko sprejemamo.« Ameriški študenti tovrstne stiske dojemajo drugače.

»Oni s tem odraščajo, to imajo nekako v sebi. Jaz si takšnega odnosa do ljudi ne predstavljam. Nujno pomoč dobijo, za vse drugo pa prejmejo nepredstavljivo visoke račune.«

Ob tem doda, da ima tudi slovensko zdravstvo svoje težave, a da pogosto premalo cenimo, kar imamo. »Ko ljudje tako kritizirajo, se ne zavedajo, koliko dobrega je v našem sistemu. Omeniti velja tudi napredek – če samo pogledamo vrhunske dosežke zadnjega leta v kliničnem centru …«

Drobne dragocenosti

Med najlepšimi platmi svojega poklica izpostavi hvaležnost bolnikov – zlasti starejših. Ti še vedno najdejo čas in besede, da jo presenetijo na star, skoraj pozabljen način. »Zelo lepo mi je, kadar mi kdo na roko napiše zahvalo, pošlje čestitko ali kartico. To res ni samoumevno,« pove. Takšne pozornosti skrbno hrani, čeprav jih je z leti že toliko, da jih mora občasno pospraviti z mize v ambulanti. Še posebej se je dotaknejo ljudje z delovnimi, zgaranimi rokami, ki izrazijo spoštovanje do zdravnika tudi s tem, da se kljub bolezni in tegobam skrbno uredijo. Slednje se ji zdi spoštovanja vredno, zato se zanje potrudi še bolj, kot je treba.

Najlepša služba

Mojca o svojem delu pripoveduje z žarom, ki pred oči slika podobo deklice, ki je želela pomagati svojemu dedku. Ta ljubezen je otipljiva, čutiti je, da se v beli halji odlično počuti, čeprav priznava, da jo je služba tudi nekoliko obrusila. »Naredila mi je ‘trdo kožo na hrbtu’, če po domače povem. Kirurgija zahteva hitre odločitve, samozavest, sposobnost, da se postaviš zase in za svoje strokovne odločitve. Prej sem bila bolj flegmatična, ta poklic pa te spremeni, ker preprosto ne moreš ostati takšen.«

Poudari, da še vedno tako rada hodi v službo kot pred devetnajstimi leti. »Vedno se pošalim, da če bi kdaj zadela na lotu – sicer ga sploh ne igram – bi še vedno hodila delat. Zame je to najlepši poklic. Res je, da ti veliko vzame, ampak ti tudi ogromno da,« pokima in pove, kako hvaležna je za svoj kirurški kolektiv. Kirurgija je namreč timsko delo, zato še posebej ceni, da se med seboj odlično razumejo in si stojijo ob strani.

Kdo bo delal? 

Brataničeva je del generacije, ki je za doseganje ciljev vajena pošteno stisniti zobe. Ko za konec najin pogovor nanese na prihodnost poklica, izrazi zaskrbljenost. Opaža namreč, da se je odnos mladih do medicine močno spremenil. »Ko sem jaz končevala fakulteto, je bila kirurgija zelo zaželena. Moral si imeti odlične ocene, volontirati, se dokazovati, da si sploh dobil specializacijo.

Danes pa nekatere specializacije ostajajo prazne.« Mlade zdravnike po njenem vse manj privlačijo področja, ki zahtevajo nepredvidljiv urnik, nočna dežurstva in visoko stopnjo odgovornosti. »Današnja mladina težje sprejme, da ta poklic ne pomeni dela od sedmih do treh. Ko se vpišeš na medicino, moraš vzeti v zakup, da boš delal drugače – tudi ponoči, ob vikendih.« Kot opaža, zanimanje raste predvsem za specializacije, ki omogočajo predvidljiv ritem ali delo izven bolnišnic, denimo dermatologija, zasebna plastična kirurgija, radiologija … 

Skrbi jo, kam to vodi. »Čez nekaj let bomo imeli ogromen problem pomanjkanja zdravnikov, predvsem v bolnišnicah in pri dežurstvih. To se že kaže. Šli smo iz enega ekstrema v drugega – včasih smo morda preveč žrtvovali, danes pa se zdi, da je na prvem mestu samo še prosti čas. Prava pot pa je verjetno nekje vmes.« Vprašanje, kdo bo zapolnil vrzeli, ki že nastajajo, ostaja odprto – in po njenem mnenju tudi nevarno podcenjeno.

Objavljeno v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana