Slovenska dijaka med talenti umetne inteligence
V Ljubljani je potekala Mednarodna olimpijada umetne inteligence. Med tekmovalci sta bila tudi dva slovenska dijaka, ki smo ju vprašali, kako vidita prihodnost AI.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Prejšnji teden je bila v Ljubljani Mednarodna olimpijada umetne inteligence, ki jo organizirata Mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco pod okriljem Unesca na Institutu Jožef Stefan ter Društvo za računalništvo in informatiko ACM Slovenija. Na njej se je pomerilo okoli sto srednješolcev iz 25 držav. Tekmovali so tudi štirje Slovenci, med njimi Domen Porenta, dijak 3. letnika ljubljanske Gimnazije Vič, in Mitja Ševerkar, dijak 4. letnika Gimnazije Bežigrad. Ker se v zadnjem času veliko govori o izzivih umetne inteligence, nas je zanimalo, kaj o njej mislita ta bistra mladeniča. Povprašali pa smo ju tudi o drugih rečeh, povezanih s tehnologijo in mladimi.
Kakšen je smisel tekmovanj iz umetne inteligence?
Mitja: Cilj je, da ima človek nad njo še vedno nadzor. Na področju umetne inteligence je še veliko neraziskanega in nepojasnjenega. Čeprav to ni več novo področje, se je treba še marsikaj naučiti, da razumemo, kaj sploh obstaja, v katerem primeru kaj uporabiti in kaj je za določen namen dobro. Zato je učenje o umetni inteligenci smiselno.
In katera orodja umetne inteligence uporabljate? Kaj bi nam svetovali?
Mitja: Uporabljam tisto, kar je trenutno najboljše. Verjetno bo takrat, ko bo ta intervju objavljen, situacija že drugačna, saj se področje spreminja iz tedna v teden. Trenutno je Googlov Gemini najboljši.
Kakšen je vajin odnos do UI? Pozitiven ali ne?
Domen: Jezikovni modeli so bili prva orodja, ki sem jih začel preizkušati in ugotavljati, kaj zmorejo. Bolj ko delaš z njimi, bolj opaziš njihove omejitve in se sprašuješ, zakaj ne razumejo določenih stvari. Tehnologije se ne bojim. Delo z njo se mi zdi zabavno.
Mitja: Sam sem previdnejši. Načeloma ne vidim prihodnosti, v kateri bi UI povsem nadomestila človeštvo ali mu bila nadrejena, se bodo pa v prihodnosti delovna mesta zelo spremenila. Programerski poklici se denimo spreminjajo že zdaj, in to zelo hitro.
Kako UI uporabljate v šoli? Za goljufanje pri testih?
Domen: Ne bi rekel, da gre za goljufanje, temveč za razočaranje, saj jo uporabljajo za napačne namene. Sošolci se jezijo, kadar ChatGPT napačno izračuna dolg matematični izraz, pri tem pa ne razumejo, da gre za jezikovni model, ki ni namenjen takšnim izračunom. Pri slovenščini bi se verjetno dalo dobiti najvišjo oceno, če učitelji tega ne bi opazili.
Mitja: Sam ne opažam veliko goljufanja z UI. Na moji šoli smo še precej konservativni in dijaki raje uporabljajo klasične skrite zapiske.
Nedavno so bili objavljeni podatki, da nove generacije niso več pametnejše od prejšnjih. Se preveč zanašamo na splet?
Mitja: Ne bi dejal, da je za to kriv splet, saj ga poznamo že zadnjih trideset let. Verjetno imajo večji vpliv družbena omrežja, na katerih mladi danes preživijo ogromno časa. Sam jih uporabljam le toliko, da komuniciram z drugimi. Prvo omrežje, ki sem ga začel uporabljati, je bil Discord, ki je namenjen predvsem pogovorom s prijatelji in sošolci.
Domen: Z vrstniki morda res manj razmišljamo sami, ker se zanašamo na to, da lahko vse vprašamo klepetalne robote. Morali bi se naučiti, kako uporabljati te modele v svojo korist, in se posvetiti stvarem, ki jih UI ne zna. Tako bi v kombinaciji z njo reševali zahtevnejše težave in bili sposobnejši kot brez nje. Jaz sem svoj pametni telefon dobil razmeroma pozno, v 8. razredu, in sem bil zadnji med sošolci. Uporabljam YouTube za ogled zanimivih vsebin, za komunikacijo pa Instagram, WhatsApp in Snapchat.
Pripravljajo se ukrepi za omejitev uporabe družbenih omrežij do 15. leta starosti. Vajino mnenje?
Mitja: Teh omejitev absolutno ne podpiram. Videli smo implementacijo v Združenem kraljestvu in Avstraliji, kjer ljudje za dostop potrebujejo osebne dokumente. Anonimnost na spletu se mi je vedno zdela pomembna, vlade pa bi jo rade izkoreninile, ker morda v prostem širjenju informacij vidijo grožnjo. Starši bi morali omejevati uporabo, ne pa vlada.
Pa imajo starši sploh to moč? Glede na pritisk vrstnikov, pa algoritme, ki spodbujajo odvisnost ...
Domen: Danes je na družbenih omrežjih preveč otrok, ki tam preživijo preveč časa, kar vodi v marsikaj slabega. Vendar bi bilo treba najti boljše načine za omejitev uporabe, ne da bi ob tem žrtvovali zasebnost. Verjamem, da se starši zavedajo problema, vendar težko ukrepajo proti velikim korporacijam, ki zaposlujejo tisoče inženirjev z namenom, da bi otroke čim dlje obdržali pred zasloni.
Mitja: Morda bi bilo smiselno regulirati podjetja tako, da bi jih prisilili v razvoj manj zasvojljivih algoritmov, čeprav ne vem, kako bi to lahko objektivno merili.
Družbena omrežja imajo tako slab vpliv, ker so algoritmi zasnovani, da uporabnika čim dlje zadržijo na napravi. Bi bilo mogoče algoritme nadzirati ali sankcionirati s spletno policijo?
Domen: To bi bilo izjemno težko izvesti. Nekateri podatki kažejo, da imajo, denimo, na Filipinih ljudje že več kot deset ur zaslonskega časa na dan. Nemogoče je, da bi kdorkoli preveril vse te vsebine in ugotovil, ali so bile namerno škodljive. Podjetja se zavedajo, kaj počnejo, vendar so včasih tudi inženirji nemočni pred vodstvom, ki stremi le k dobičku.
Mitja: Pred kratkim se je Google ponovno pogodil v tožbi glede prisluškovanja prek telefonov. Da to počnejo, se je na sodiščih dokazalo že večkrat. Težava ni v nadzoru, ampak v tem, da nihče nima dovolj moči, da bi jim karkoli preprečil. Plačajo kazen v višini petih milijonov, vendar je to njihov dobiček v eni sami uri, zato nadaljujejo po stari poti.
Opažata razliko med vrstniki, ki so nenehno na telefonih, in tistimi, ki niso?
Domen: Razlika se najbolj opazi v pogovoru. Nekateri se zelo težko lotijo kakršnega koli dela, ki ne vključuje telefona. Hitro jim postane dolgčas in ne zdržijo več kot nekaj minut učenja, na telefonu pa so lahko brez težav ure in ure. Nekateri ob prvem šolskem zvoncu takoj sežejo po telefonu, sam se trudim, da tega ne počnem.
Mitja: Med svojimi sošolci ne opažam tako drastičnih razlik. Verjetno so na vsaki šoli posamezniki, ki so odvisni od telefona, vendar težko posplošujem na podlagi majhnega števila ljudi, ki jih poznam.
Sta opazila pojav digitalne demence? Se mladi sploh še zmorejo naučiti česa novega, ne da bi to takoj pozabili?
Domen: Nisem prepričan, da je to kaj novega. Kampanjsko učenje je bilo vedno – pred testom se snov naučiš na pamet, nato jo pozabiš.
Mitja: To počnejo dijaki in študenti povsod. Menim, da to ni povezano z digitalno demenco.
Se vama zdi, da šolski sistem upošteva hitre tehnološke spremembe?
Domen: Šolski programi so bili zastareli že pred pojavom sodobnih orodij UI. Še vedno je preveč poudarka na učenju podatkov na pamet za test, namesto da bi spodbujali razmišljanje in izražanje lastnih misli. Če bi učitelji več poudarjali povezave in vzročnost, bi bilo učenje zanimivejše. Testi, ki zahtevajo le nizanje nepovezanih podatkov, dijake demotivirajo.
Mitja: Res primanjkuje poudarka na razmišljanju. Poleg tega nam primanjkuje računalniške vzgoje. Mnogi mladostniki danes sploh ne znajo pravilno uporabljati računalnika.
Kako je to mogoče, če so nenehno na pametnih napravah?
Mitja: Pametni telefoni delujejo na podlagi abstrakcij, kar nima zveze z računalniškim znanjem. Marsikdo ne ve, kaj je datotečna struktura, ne razumejo koncepta map in datotek. To opažajo tudi naši profesorji informatike. Mladi morda obvladajo telefon, na računalniku pa se znajdejo slabše od starejših generacij, ki ga uporabljajo za delo.
Domen: Ljudje bi si z boljšim poznavanjem računalnikov lahko močno olajšali življenje. Veliko rutinskih opravil bi se dalo avtomatizirati, če bi imeli več računalniškega znanja, lahko že samo z osnovno uporabo preglednic.
Kakšna bo po vajinem mnenju prihodnost UI?
Mitja: Pustim se presenetiti. Ne verjamem, da bo UI povsem nadomestila človeka, bo pa zagotovo v veliko korist. Večina služb, ki niso fizične, se bo močno spremenila. Sam se usmerjam v elektrotehniko in upam, da bom tam še uporaben.
Domen: Menim, da bo UI nekoč presegla človeka, saj se z njenim razvojem ukvarja ogromno ljudi. Upam, da bodo takrat odgovorni znali poskrbeti, da bomo ljudje še vedno dobro živeli, čeprav morda delo v klasičnem smislu ne bo več potrebno. Sam bi rad opravljal delo, ki predstavlja izziv in zahteva reševanje problemov.
Objavljeno v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
