Zakaj so Modrijani postali največja slovenska glasbena blagovna znamka
Ansambel Modrijani, že dolga leta nedvomno največji in najbolj priljubljen slovenski bend, so sedaj šli še korak dlje – in niti za ped proč od svojega bistva.
Dandanes je neizmerno lahko biti ciničen. Tudi ko gre za glasbo – ali še posebej, ko gre za glasbo. V kateri se po nareku algoritmov klepanja hitov prenarejeno gruli, jezno kriči in vzneseno mekeče o lastnem užitku v tisoč in eni obliki, o lastnih (na videz najtežjih na vsem svetu) izzivih in stiskah, o lastni iluziji veličine in lastni bolečini ob ponavljajočem se sesutju teh otročjih fantazij. Povsod ničevost, bi rekli stari. Kdor ustvarja mimo tega algoritma, ga zna sodobna družba hitro razglasiti za naivnega, zastarelega in nepotrebnega, celo škodljivega.
Kmečka pamet, ki je pamet zemlje, na kateri z obema nogama trdno stoji preprosti slovenski človek, pa še vedno ve: ničevost je nič. Preprosti človek bo srčno ljubil le pesem, ki ga bo obujala v resničnost življenja in povezovala s soljudmi; takšen človek bo cenil le glasbo, ki bo prišla od ustvarjalcev, ki imajo noge v istem blatu in glavo v neskončnih oblakih. Takšni ustvarjalci so »pjebi« iz narodno-zabavnega ansambla Modrijani.
Na prvem mestu je pesem
V Orehovem gaju pri Ljubljani so pred tednom dni slavnostno predstavili koncept za naslednjo Noč modrijanov, vseslovensko ljudsko rajanje, ki je že pred leti preraslo v največjo glasbeno manifestacijo tostran Triglava; sodeč po videnem, se za leto 2026 obeta spektakel na svetovni ravni z nekaj sto nastopajočimi iz leksikona slovenske popkulture, dih jemajočo sceno in tako obsežno množico obiskovalcev, da bi z njimi zlahka poselili vsa demografsko ogrožena območja v državi. Za nameček je ansambel zagnal prenovljeno blagovno znamko, pod katero po novem prodajajo vso mogočo robo, od dežnikov in vrečk do oblačil. Skratka, četrt stoletja po tem, ko so kot mladci iz okolice Dobrne prvič raztegnili meh in udarili po strunah pod imenom Modrijani, je ansambel končno postal korporacija po vzoru preostalih najbolj priljubljenih blagovnih znamk na globalni, nekaj pa tudi domači glasbeni sceni.
Izdaja? Herezija? Še malo ne – kljub uspehu, slavi in tudi denarju ostajajo Rok, Peter, Sergije, Blaž in Franjo v osnovi enaki kot na začetku: nadaljevalci častitljive tradicije ljudskih godcev, prislovični kurenti, ki s harmoniko v roki stopajo čez slovenski košček sveta, za katerega je Cankar zapisal, da »dobri ljudje bodo živeli tukaj in pesem bo njih jezik«.
Njihovo glasbo še vedno napajajo otroško čudenje in radost ob lepoti življenja ter spoštovanje njegovih temnih skrivnosti; namesto o lastnem užitku, lastni izjemnosti in lastnih fantazijah ti fantje prepevajo o skupnosti, lepotah prostora okoli sebe in izzivih časa, njihove pesmi so posvečene ljubljenim ženam, otrokom, prijateljem, staršem … »Pri njih ni kalkulacij, ni bližnjic, ni štancanja; na prvem mestu je pesem, njeni melodija, lepota in sporočilo,« mi zatrdi njihov producent Martin Juhart, ki s frontmanom ansambla Blažem Švabom sodeluje že 15 let.
Garači brez primere
Resničnost producentovih besed se potrdi, ko Modrijani druščini, ki se zbere v Orehovi vasi, ekskluzivno predstavijo pesmi s prihajajočega albuma. Pri čemer se omehča celo z leti metalskega piljenja in hardcorovskega odiranja živih mačk do trdega ustrojeno srce pisca teh vrstic; ob vsaki pesmi znova me spreleti: Tole je hit!
Če bi se lahko, bi se iz samega kljubovanja uprl, a komadi so tehnično dovršeni, vokalni aranžmaji popolni, melodije pa oblijejo in toplo objamejo stare kosti, kakor če bi mi čez prsnico polnili jedko notranjost s sladkim domačim medom, takšnim, kot mi ga je dajal stari ata … Na plošči je dosti prvovrstnih romantičnih balad, nekaj nalezljivih poskočnic in tudi zafrkancija iz vsesplošne črnogledosti in svetobolja – hit, hit in še en hit, če le imam kaj posluha.
Predvsem pa je jasno, da je na delu kombinacija redko videnega talenta in delovne etike, ki si zasluži vse spoštovanje – čeprav jih je v skupini pet, so Modrijani po tej plati narodno-zabavni približek Beatlov. Vsi člani ansambla so odlični vokalisti in instrumentalisti, obenem pa garači, ki nikoli ne počivajo na lovorikah, temveč venomer izpopolnjujejo svojo obrt. »V letošnjem poletju smo bili prosti samo en vikend,« zatrdi Peter Švab, Blažev oče. »Vsak vikend smo imeli vsaj dva koncerta, v petek in v soboto, v nedeljo pa so pjebi v glavnem spali, da so prišli k sebi. Igrali smo po vsej državi, pa tudi po hrvaški obali – v Zadru, na Pagu, Malem Lošinju … Še eno poletje brez počitka.«
Šele vse te kvalitete so Modrijane približale ljudem in jih naredile za najbolj priljubljeno glasbeno skupino v Sloveniji. Medtem ko se najnovejši izdelki serijske proizvodnje napihnjenih zvezdic generičnega rocka z niti pol toliko kilometrine kot Modrijani vedejo, kot da je njihov prdec ustvaril vse vesolje, peterica oboževanih hitmejkerjev v irharicah ostaja skromna in dostopna, pod njihovo blagovno znamko pa je zbrana razširjena več tisočglava skupnost, ki deluje kot razširjena družina. V njej najdemo tudi oboževalce in oboževalke, s katerimi so Modrijani v teh 25 letih vzpostavili pristno ljubeče in spoštljive odnose.
Boris je plesal, dokler niso več mogli igrati. Med superoboževalci sta Dolenjca Simona in Boris Praznik, ki jima je ansambel pred leti igral, ko sta skupaj proslavljala vsak svoj 40. rojstni dan.
»Namesto dogovorjenih šest ur so igrali osem ur skupaj – ves ta čas je bilo plesišče polno. Rekli so, da bodo nehali igrati šele, ko bom jaz nehal plesati,« se prvega srečanja z Modrijani spominja Boris. O njem muzikanti niso mogli vedeti, da je vrhunski kolesar s kondicijo kamele. Tako so več kot tri ure skupaj zagrizeno žgali polke, da bi ga utrudili, ko pa so spoznali, da ga ne morejo streti, so mu segli v roko; odtlej so prijatelji, zakonca Praznik sta kot posebna govornika sodelovala na Noči modrijanov pred sedmimi leti, letos pa sta kot igralca nastopila v napovednem spotu za spektakel v letu 2026.
S podobno zgodbo mi postreže nabrita Prekmurka Suzi, človeški dinamo življenjske energije, ki je z Modrijani navezala stik na neki veselici, ko je njenega moža med plesom nenadoma zagrabilo v križu – tedaj mu je na pomoč priskočil Peter Švab, ki se je na soprogove mile prošnje na pomaganje, ker da »baba še hoče plesati«, odzval s tradicionalnima ljudskima zdraviloma: špricerjem in banano – in prekmurski plesni fenomen je še isti večer spet sukal neutrudno ženico.
Razširjena družina Modrijan kot zgled Sloveniji
Med prvimi pa sta Modrijane spoznala Aleš in Andreja iz Mozirja, ki so jima kot sveže mutirani golobradci godli in peli na ohceti pred 22 leti. Andreja je bila svoj čas sodelavka Petra Švaba in kot priljudnega človeka z zvezami ga je pred poroko pobarala, ali pozna kakšne dobre muzikante. »Poznam – naše pjebe!« je dobila v odgovor.
Na vprašanje, ali so za kaj, ji je »ata Modrijan« suvereno zatrdil, da so najboljši; fantje so njegovo hvalo upravičili, ko so potem neutrudno igrali od treh popoldne pa do sedmih zjutraj naslednji dan. »Na koncu sem jih prosila, če lahko zaključijo, ker res ne morem več,« se v smehu spominja Andreja. In doda, da žlahtniki in prijatelji še danes opevajo njuno ohcet kot najboljšo, na kateri so kadarkoli bili.
Podobnih štorij tisti večer v Orehovem gaju slišim še dosti. V množici, ki jo je ansambel povabil, da bi z njo podelil vznemirjenje ob vstopu v svoje novo, poslovno bržkone najuspešnejše obdobje, je namreč bore malo kravatarjev, pa še tisti, ki so, so dobričine, ki jih je velika družina zaradi na ta ali oni način izkazane srčnosti vzela za svoje. Največ pa je običajnih ljudi, prislovičnega malega človeka, ki pa še, ko poklekne ali celo pade, po veličini preseže tudi najrazvpitejše velikane neoliberalnega sistema. Prišli so, da si delijo veselje in navdušenje, da počastijo pesem, ki jih obuja v življenje in povezuje s soljudmi, da podprejo svoje prijatelje – da so skupnost.
»Tukaj ni prostora za fovšijo, vsi se podpiramo,« stvarno pove producent Juhart; tudi sam je odličen harmonikar in pevec, javnost ga pozna predvsem kot člana Poskočnih muzikantov. »Stari mački se ne morejo načuditi, kako to, da se mladi ansambli tako dobro razumemo. Mi pa se zavedamo, da skupaj pišemo širšo zgodbo. Druži nas ljubezen do glasbe, ki je nad vsem drugim.«
Ne gre mi za denar, temveč za ljudi
Na svoj način pomaga to zgodbo pisati tudi Primorec Boris Pinelli. Že petnajst let prihaja iz Postojne, da pomaga na Noči modrijanov – zastonj. Vsako leto si v službi za ta namen vzame teden dni dopusta in na svoje stroške plača hotel.
»Ne gre mi za denar, temveč za izkušnjo in druženje, za ljudi. Ne morem opisati ponosa, zadovoljstva in vzhičenosti, ko uspešno zaključimo projekt – to je zame najlepše plačilo.« Prihajajoča Noč modrijanov bo po njegovem prepričanju resnično epska, saj prireditev iz leta v leto raste, v 2026 pa naj bi dosegla raven, ki bo jemala dih … tudi po zaslugi Borisa in podobnih pridnih čebelic. Nič čudnega torej, da so si Modrijani za simbol koncerta izbrali prav to delavno, iznajdljivo in skupnostno živalco.
Na vprašanje, kaj mu pomeni njihova glasba, Primorčev že tako veseli obraz še močneje zažari. »Vse!« odseka. »To je glasba za vsako življenjsko situacijo, za dobro ali slabo voljo.« Pomisli in doda: »Res pa je, da sem jaz svojevrstno čudo – še nikoli v življenju nisem bil slabe volje.« Torej človek, čigar esenco bi morali z infuzijo dodajati dežurnim jeznoritežem in zatežencem, ki planetu povzročajo vročino, nam pa prerane gube in sive lase.
Stoletja po tem, ko je pod Alpami godel Kurent, se v Sloveniji še kar krščuje, poroča, slavi, praznuje, žura in tudi pokopava ob zvokih harmonike. Že, danes je neizmerno lahko biti ciničen. A nepopisno osvežujoče je biti dobre volje. In to je tisto, zaradi česar ima narod rad Modrijane, za Taylor Swift pa že naslednje leto ne bo mar nikomur več.
Resnično, pesem je naš jezik in to je ansambel, ki ta jezik govori bolje kot drugi. Mnogo je bendov, ki skušajo zajeti resničnost sveta in človeka, in marsikdo se hvali, da mu je to uspelo. Toda prvi in najpomembnejši delavski bend na našem prostoru so še vedno Modrijani (ampak kapo dol tudi pred Mi2); oni so iz proletariata in igrajo za proletariat. Narod pač čuti, česar z algoritmi ni mogoče zaobjeti: ljubezen je vse. S trdim delom, talentom, solidarnostjo in dobro voljo so Modrijani postali njena prepoznavna blagovna znamka.
E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
