Šimen Zupančič

Kako je biti ženska v kokpitu, kako jih sprejema okolica in kaj vse so morale premagati, da so si prislužile spoštovanje? V Alpskem letalskem centru Lesce me je v svoj krog sprejelo deset članic Društva slovenskih letalk, ki utirajo pot vsem tistim ženskam, ki jim bodo sledile med oblake. Tja gor so popeljale tudi mene, ne preveč pogumno bitje, ki ima raje trdna tla pod nogami. Sem se skušala skrajno elegantno izmakniti, a se niso dale. Še dobro, saj sem stopila iz cone udobja in pogledala strahu v oči. Končni občutki? Fenomenalno!

Šimen Zupančič

Boječka med oblaki

Napovedovali so sončno jesensko soboto, a se je nad letališčem v Lescah dvigala gosta sivina. Bomo kljub temu leteli? Ob pogledu na majhna letala na trati sem debelo pogoltnila in se pogreznila v mehko jopico, nato pa se raje posvetila druščini pilotk, ki so me čakale pred hangarjem. Morda pa je njihova dobra volja pregnala oblake, čez slabo uro se je namreč zjasnilo in postreglo s prekrasno kuliso Julijskih Alp v daljavi, ki so svoje sivo-bele vrhove potapljale v prostrano modrino.

»Samo še redni pregled letala naredim, pa gremo,« se je izza pokrova štirisedežnega motornega letala Cessna 172 dvignila pilotka Boža Pustovrh Martinčič. Njeni prsti so zbrano potovali prek trupa do repa, kril ter nosa letala, in šele ko se je prepričala, da je vse na svojem mestu, smo se namestili v kabino. Saj ne, da sem prvič sedla v letalo, vendar potniškega mogotca res ni moč primerjati z majhno jekleno ptico, v kateri človek pristneje občuti ranljivost in strahospoštovanje do narave. Ko je motor zahrumel in smo se začeli premikati po vzletni stezi, sem se oprijela sedeža in zadržala dih. A se strah ni prav dolgo pretegoval v mojih mislih.

V.M.

V trenutkih, ko so kolesa izgubila stik s tlemi in je Boža zajadrala proti Šobcu, se je nelagodje razblinilo skorajda tako hitro kot oblaki. Slednji so se pred nosom letala razmahnili kot dimna zavesa in odstrli pogled na zeleno-modro pravljico, sredi katere sta kraljevala Sava Dolinka in slikovito Blejsko jezero. Hiške in ceste so izginjale v daljavi, polja ter prostrane trate pa so se zlivali v prekrasne preproge s temno zelenimi gozdiči ob robu. Prizore in občutke sem želela posrkati vase, se jih naužiti, se opiti z lepoto in tako zares dojeti, kako lep je svet tam spodaj. Čas v zraku je prehitro minil, in ko je naša kapitanka pristala tako lahkotno, kot bi se sploh ne dotaknila tal, me je zajel val ponosa. Mar sploh vemo, kako sposobne pilotke premore slovenska dežela?

Šimen Zupančič

Ženske z vseh vetrov

Tako se je zaključila moja zračna pustolovščina, s katero me je v svoj krog sprejela pisana družba desetih žensk iz Društva slovenskih letalk. Pilotke motornih in jadralnih letal – same pogumne ženske, kraljice neba! Okoli 30 članic sicer šteje njihova skupnost, med njimi so tudi zmajarke, balonarke in padalke. Ko se takole zbrane posedejo za mizo v brunarici, izvem, da so si tudi na področju izobraževanja zastavile visoke cilje. Poleg tistih, ki so zajadrale v poklicno letalstvo, prihajajo res z vseh vetrov. Magistrice in profesorice, tudi inženirka elektrotehnike, ekonomistka, novinarka, geologinja, študentki ekologije in medicine … Mlade, srednjih let, z družinami, tudi upokojenke, babice, iz aeroklubov z vseh koncev Slovenije. Jasno je, da so med seboj spletle tesne vezi, in radovedno prisluhnem njihovi zgodbi – kako se je vse začelo?

Prvi koraki

36 let je že od ustanovitve Društva slovenskih letalk. »Ženske po Sloveniji smo letele, vedele smo druga za drugo in vse smo si želele, da bi se spoznale in si tudi v pogovorih delile strast do letenja. Želja se je začela uresničevati, ko smo leta 1988 prejele pismo z vabilom na sestanek,« se spominja nekdanja jadralna pilotka Sonja Stegovec, ki je pot do ustanovitve in zgodbe podalpskih letalk opisala tudi v knjigi. Da so se ženske zbrale, gre med drugim zasluga moškemu, ki jim vse odtlej daje veter v krila. Pilot in podjetnik Kajetan Bajt je namreč po pogovoru s predsednico nemškega združenja pilotk Inge Berger posejal seme in iz njega je vzklila močna skupnost žensk. Prve korake sta naredili pilotki Milena Cestnik, sedaj Zupanič, in Danijela Strmljan, ki sta slovenskim pilotkam poslali vabilo za prvo srečanje v Portorožu. In tako se je začela pisati zgodba o ženskah, ki so dokazale, da spol ni ovira, da si uresničiš sanje, potreben je le pogum, da razpreš krila.

Šimen Zupančič

Simbol ženske moči

V preteklih desetletjih je društvo postalo simbol ženske moči in povezanosti, prostor, kjer pogum, prijateljstvo in skupne strasti premagujejo vse zračne ter življenjske turbulence. Kot razlaga ustanovna članica Sonja, se danes njihova skupnost osredotoča predvsem na povezovanje in spodbujanje žensk v letalstvu. Pomemben del njihovega poslanstva je navdihovanje mladih deklet in ohranjanje vezi s pilotkami po Evropi, saj je v tujini to področje bolj razvito in odprto kot pri nas. S takšnimi aktivnostmi društvo širi prepoznavnost žensk v letalstvu ter krepi občutek skupnosti, izmenjave znanja in medsebojne podpore. Slednje je pomembno tudi zato, ker ženske v določenih obdobjih letalstvo težje združujejo z družino, službo in vsakdanjimi obveznostmi.

Odnosi

Ljubezen po peklu v taboriščih: skoraj 100 letnika o življenju

Dokazovanje v moškem svetu

»Seveda pa ne želimo dajati vtisa, da smo proti moškim. Rade jih vključujemo, pa tudi oni so zadovoljni, da nas lahko podprejo.« So se morale kot ženske v svetu letalstva bolj dokazovati? »Ko sem se šolala, sem opazila, da smo morale za enako stopnjo zaupanja opraviti več kontrolnih letov kot moški – ne zato, ker bi bile manj sposobne, ampak ker je bilo treba najprej razbiti predsodke. Danes se to sicer vse manj čuti, a občutek, da moraš kot ženska v zraku dati nekoliko več od sebe, ostaja – podobno kot pri vrhunskem športu, kjer te žene želja, da dokažeš, kako si kos vsem izzivom,« razmišlja Sonja.

Kako na to gledajo mlajše generacije letalk? »Sama nisem imela slabih izkušenj, verjamem pa, da je bilo našim predhodnicam težje. Seveda te kot žensko sprva gledajo nekoliko drugače in imaš občutek, da se moraš bolj dokazovati. Morda to izhaja tudi iz nas – ker smo ženske bolj nagnjene k perfekcionizmu. A merila so za vse enaka: standarde dosežeš ali pa jih ne. Sama sem si morda želela pokazati več, ne zato, ker bi morala, ampak ker sem tako čutila,« pojasnjuje 33-letna poklicna pilotka Maja Pukl, ki je nedavno stopila tudi v čevlje predsednice društva.

Kaj pa rivalstvo med piloti? Ga ženska občuti? »Rivalstvo je po moje prisotno povsod med moškimi; če je del skupine ženska, se pač priključi. Ne bi pa rekla, da je v letalstvu to posebej povezano s spolom. Kdor se odloči za ta poklic, mora imeti kanček ega in značaj, ki te žene naprej.«

Nosečnost te začasno ustavi

Vseeno pa obstaja razlika, ki je povsem naravna – nosečnost. »Nosečnost je obdobje, ko ženska začasno ne more leteti. Do približno petega meseca lahko opravlja delo, nato pa gre v bolniško in na porodniško,« pojasni Maja in doda, da morajo ženske po porodu znova pridobiti zdravniško spričevalo, potem pa lahko normalno nadaljujejo z letenjem. »Seveda pa daljša odsotnost vpliva na podaljševanje licenc za poklicno letenje – vsakih šest mesecev moramo opraviti let na simulatorju in v treh mesecih narediti vsaj tri prave pristanke. Če tega ne izpolniš, moraš postopek ponoviti. Lahko pa na to vpliva vsaka daljša zdravniška odsotnost, tako da je nosečnost le eden izmed dejavnikov, ki te začasno ustavi.«

Šimen Zupančič

Ko je zasvojena vsa družina

Da lahko letalstvo zasvoji več generacij v družini, priča zgodba 57-letne jadralne pilotke Tanje Pristavec, ki jo je s sestro dvojčico oče pilot že v mladosti navdušil za letenje. Z dovolj volje in dobre organizacije je mogoče uskladiti vse, pravi, tudi letenje, družino in službo. »Če te letalstvo resnično prevzame, ni ovir, da tega ne bi počel,« trdi magistrica zdravstvenih ved, ki se je tudi poročila z letalcem, oba sta denimo svetovna rekorderja v jadralnem letenju. »Ko so prišli otroci, sem letela nekoliko manj, a sem si vedno vzela toliko časa, da sem ohranjala licenco. Naše življenje se je sčasoma prilagodilo letenju. Počitnice smo preživljali na tekmovanjih, otroci so odraščali na letališču, med letali. Mislim, da smo jih kar malo ‘zastrupili’,« se nasmehne in s ponosom pove, da letita tako hčerki kot sin Žiga. Dekleti sta si v tej smeri izbrali tudi službo, Maja je namreč poklicna pilotka, Nika pa kontrolorka zračnega prometa.

»Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi imela partnerja, ki ne bi razumel te strasti … Verjetno težje. A če imaš ob sebi nekoga, ki te podpira, gre vse,« razmišlja sogovornica, ki sicer opaža, da je sprva veliko deklet navdušenih za letenje, ko pa začnejo razmerje, pogosto zapustijo njihove vrste.

Mlade in pogumne

Sredi družbe izkušenih pilotk se malce sramežljivo nasmihata tudi dve mladi jadralni pilotki. Sestri, 21-letna Tinkara in 25-letna Tajda Špes s Ptuja, sicer prihajata iz družine, ki se že dolgo navdušuje nad letalstvom. »Najin dedek je bil pilot in predsednik aerokluba, za njim se je navdušil oče, ki še danes leti in vodi letalsko šolo v Aeroklubu Ptuj. Otroštvo sva praktično preživeli na letališču, zato je bilo skoraj samoumevno, da se tudi midve včlaniva in začneva šolati,« pove mlajša Tinkara, ki se je izšolala prva, Tajda pa izrazi veselje, ker so ju v klubu zelo lepo sprejeli. »Trenutno smo tri mlade pilotke in se med sabo super razumemo. Tudi moški so navdušeni, da se jim pridružujemo ženske. Zdaj nas že kličejo trio adijo, ker smo vedno skupaj.«

Društvo Slovenskih Letalk

In kako poteka pot do licence jadralne pilotke? »S šolanjem sem začela oktobra lani. Čez zimo smo se vsak teden srečevali ob petkih in sobotah ter poslušali predavanja – najprej teorijo, sledili so izpiti. Junija smo začeli še s praktičnim delom, torej s pravimi poleti. Imeli smo res srečo z vremenom, saj je bilo poletje čudovito in smo lahko veliko leteli. Že septembra sem opravila izpit in pridobila licenco – še zdaj ne morem verjeti, kako hitro je vse minilo,« je polna vedrine Tajda.

Zdi se mi osupljivo, da ti mladi punci takole suvereno sedeta v letalo in poletita tisoč, morda celo dva tisoč metrov visoko! V njunih očeh se iskri od pristne strasti do življenja, kar je redko v današnjih časih, ko mladino pogosto prežema apatija. A ne Tajde in Tinkare! »Letenje ti daje zelo poseben občutek svobode. Tam zgoraj si sam, svet vidiš povsem drugače – vse se umiri, dobiš distanco in mir, ki ga na tleh redko začutiš.«

Pa ti, si upaš leteti? 

Za konec še pobaram upokojenko Sonjo Stegovec, kakšna se zdi prihodnost – se ženske na splošno bolj zanimajo za letalstvo? »Dobivamo nove članice, kar me zelo veseli. Lepo je videti mlada dekleta, ki so se sama odločila, da se bodo začela šolati za pilotke – to kaže pogum in ambicioznost, ki je bila v naših časih redkost. Danes se mlade ženske čedalje pogosteje odločajo tudi za poklicno pot v letalstvu, kar je velik premik naprej. To mi daje upanje, da bo slovensko žensko letalstvo živelo naprej, saj se dekleta povezujejo, učijo druga od druge in pridobivajo izkušnje tudi v tujini,« je zadovoljna Sonja, ki še vedno mehko bdi nad društvom, ki mu je pred leti tudi predsedovala. Pa nasvet za tiste, ki se še negotovo spogledujejo z mislijo, da bi se naučile leteti? »Sledi svojemu srcu. Če si mlada in čutiš željo, moraš to preprosto poskusiti, sicer nikoli ne boš vedela, kam bi te lahko poneslo.«

Osebni arhiv

Tiha pionirka slovenskega neba

Na skupnem srečanju me je med letalke popeljala 64-letna Milena Zupanič. Ne da bi stopila v ospredje – raje je dala besedo drugim, saj meni, da so zdaj na vrsti mlajše. A zgodovina priča, da je bila prav ona med tistimi, ki so slovenskim ženskam prve odprle nebo. Milena je začela leteti pri rosnih šestnajstih letih. Njen oče Matevž Cestnik je bil eden prvih pilotov Aerokluba Ptuj, mama pa padalka. V četrt stoletja, kolikor je ostala zvesta nebu, je postala učiteljica jadralnega letenja, tekmovalka z medaljami na državnih in evropskih tekmovanjih, pilotka v športnem letenju z motornimi letali in prva Slovenka, ki je v Jugoslaviji letela kot vojaška pilotka. Prav slednje pomeni, da je skupaj s prvo generacijo pilotk v JLA orala ledino. 

»Takrat praktično ni bilo možnosti, da bi v Jugoslaviji letela ženska – ne v vojski, ne v policiji, ne v civilnem letalstvu,« se spominja in razloži, da je naredila vojska leta 1983 velik, zgodovinski korak, ko se je odločila, da bo sprejela tudi pilotke. »To je bil res prelomen trenutek, saj so bili piloti vedno vojaška elita. Tako smo bile leta 1984 štiri ženske vključene v šolanje skupaj z moškimi kolegi – šolale smo se kot rezervne vojaške pilotke v Zadru, v šoli za rezervne oficirje letalstva. Naslednje leto se nam je pridružila še ena generacija s petimi pilotkami, potem pa je vojska projekt žal ukinila. Do razpada Jugoslavije ni bilo več možnosti za pilotke.«

In kako je bilo kot mlado dekle zakorakati v moški svet? Pravzaprav je to zanetilo pravo malo revolucijo. Vse se je spremenilo, so jim rekli moški – nenadoma namreč letenje ni bilo več samo moška stvar. Prisotnost štirih pilotk je prinesla drugačno energijo – med piloti ni bilo več kletvic in surovih šal. »Kar naenkrat so se morali obnašati bolj uglajeno,« se nasmehne Milena in razloži, da so jih sicer piloti spodbujali, da pa se je vseeno čutilo, da so nenehno pod drobnogledom.

Štiri desetletja pozneje je seveda svet letalstva povsem drugačen. »Zdaj so ženske tu in tam prisotne v vseh vejah letalstva. Svet se je odprl, letalstvo se je demokratiziralo,« pojasni Zupaničeva, ki so jo življenjske poti po 25 letih zvestobe letalstvu odpeljale drugam, posvetila se je namreč novinarstvu in družini. Danes kot upokojenka mirno opazuje nove rodove letalk, ki vzletajo po poteh, ki jih je pomagala utreti.

Članice Društva slovenskih letalk se že veselijo evropskega srečanja pilotk 5. junija 2026 v Celju, ki bo pod slovenskim nebom združilo okoli sto žensk  s strastjo do letenja.