Motivator Darko Đurić: življenje je darilo
Kljub oviram, ki mu jih je nastavilo življenje, rojen je namreč brez treh okončin, v njegovi koži pa bi že marsikdo obupal, je Darko Đurić rojen borec.
Besedna zveza, da nekaj ni mogoče, zanj ne obstaja. Kvečjemu ga spodbudi, da dokaže nasprotno. Je evropski in dvakratni svetovni plavalni prvak in dvakratni prejemnik naslova invalid športnik Slovenije ter ima štiri svetovne rekorde v plavanju. Po petnajstih letih športne kariere pa se vzpenja po podjetniški poti motivatorja in govornika.
Na svojo usodo gleda kot na darilo, življenje mu je dalo priložnost, pravi. Čeprav si zna dovoliti biti kdaj tudi šibak, si nenehno postavlja nove cilje. »Ne smem biti zadovoljen s tem, kar sem danes, ker moram biti z glavo usmerjen v tisto, kar si želim biti čez pet let,« se spodbuja. S svojim življenjem in delom je zgled drugim. O veličini njegovega duha pa nam govori njegova nedavna knjiga Plosk ene roke.
Knjigo ste naslovili Plosk ene roke, kar je seveda dobra prispodoba za vas, ampak tudi zgodba zadaj je nadvse resnična …
Naslov za knjigo je predlagala urednica, in sicer po zgodbi nekega zenovskega učitelja, ki učenca vpraša, kako se sliši plosk ene roke. Ko je učenec rekel, da ne ve, ga je učitelj povabil bliže in dobil je plosk ene roke po desnem licu. Klofuto. V življenju vedno znova doživljamo zvok ploska ene roke, od nas pa je odvisno, kako ga dojemamo in slišimo. Jaz sicer zelo neposredno razumem stvari in ta zgodba se mi je zdela pisana na kožo.
Na splošno pa sem vse v življenju delal z eno roko in konec dneva še ploskam z eno roko. (smeh) Ta naslov me najbolj pooseblja in ga lahko vsak po svoje interpretira. Ni vedno vse lepo, življenje nam daje klofute in moraš se pobrati. To lahko vzameš kot nekaj groznega ali pa kot šolo.
Kljub oviram, ki vam jih je po merilih sveta nastavilo življenje, je iz knjige čutiti, da ste bili kot deček hudomušen, nagajiv, vedno pripravljen kaj ušpičiti, včasih tudi malo narepenčen, ampak vedno pozitiven. Niste verjeli, da nekaj ni mogoče.
Ljudje razvijemo lastnosti, da preživimo. Vsa ta jeza v meni mi je to omogočila, seveda pa mi je povzročila tudi marsikakšno težavo. Ampak veliko ovir sem premagal z jezo. Aleš Vičič, psiholog, je na govoru TED rekel, da je jeza pozitivno čustvo, ker ti na neki točki pomaga postaviti meje, iti čez oviro, čez katero z umirjenostjo ne bi mogel. Te pa seveda lahko zelo omejuje, če vse delaš z jezo.
Pobere ti veliko energije in razsodnost, kajti jeza raste. Je pa to kljub temu impulz, ki ga lahko nadziraš. Ko se je enkrat zavedaš, je lažje. Zdaj znam oceniti, kdaj pride do impulza, in znam kontrolirati stvari, ki me vržejo iz tira in jih včasih nisem znal. Gotovo pa mi je v življenju pomagala tudi hudomušnost – težko sem razumel namrgodene ljudi, ki besnijo na ves svet. Rekel sem si, živiš do osemdesetega leta, zakaj bi se vse življenje jezil na svet? Bližje mi je, da lahko s kakšno šalo ali zgodbo ljudem polepšam življenje. Zakaj bi se recimo pritoževal nad državno zakonodajo? Življenje gledam kot na darilo. Če bi ljudje znali živeti po teh načelih, bi bil svet drugačen.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
