Navaden dan nenavadne mame: znova na pot
Kaj neki bi vi rekli zdaj, ko smo pustili za seboj še eno leto, razmišljam. Da je minilo samo še eno leto več? Ali da je eno leto manj?
Eh, beseda več in njeno nasprotje, manj, samo izražata količino, mero. Ampak za človeka to ni samo količina, je mera življenja. Kolikor nam je pač odmerjenega, a k sreči tega nihče ne ve! Mladi bi morda rekli, da je minilo le eno leto več, in mi, starejši, da je spet eno leto manj. Torej, odvisno na kateri strani daljice je ta trenutek naše življenje.
Janek si je vzel malo več dopusta ob koncu decembra. Saj ne, da bi nas v teh krajih zajela kakšna velika evforija ob koncu leta. K sreči ni prav veliko trgovin, kjer bi nam skakale v naročje največkrat nepotrebne reči. Zato pa sva si privoščila več hrane in preizkusila kakšen nov recept. V letu, ki je minilo, sem namreč opazila, da se Janek vedno pogosteje suče po kuhinji in pomaga, prvič v življenju pa je pojedel tudi poln krožnik pečene zelenjave, celo krvavice in zelje, da ne govorim o ješprenju. Komaj sem verjela lastnim očem! Morda se je vendarle naveličal testenin!? No, ker se redkokdaj naveliča svoje rutine, se bojim, da je to samo mala motnja v njegovem sistemu in bo kmalu spet po starem. Morda pa je novo leto vseeno prineslo nekaj novega? Vam še sporočim!
In kaj neki bi rekli, če bi vas vprašala, kakšno leto je za vami? Kakšne spomine vam je zapustilo? Kakšni občutki se vam porajajo? Si ga boste zapomnili kot posebno? Je bilo posebej lepo ali posebej težko? Si mislim, da bi mi marsikdo prikimal, če rečem, da je bilo vsega! Včasih več enega, včasih drugega. Kar je bilo lepo, si bomo zapomnili, saj veste, človekov spomin je selektiven. Narava nam je podarila lastnost, da se dobrega spominjamo dlje in da težke situacije hitreje pozabimo oziroma nekam potlačimo.
Ko sem že omenila tole: naključje ali pa ne, sestra Jana mi je poslala staro indijansko modrost, ki pravi, da ko se znajdemo v težki situaciji in nam tema prekrije oči, vseeno nikoli nismo sami. Oče je svojemu sinu na prehodu v odraslost zavezal oči in ga odpeljal globoko v gozd. Tam je moral na deblu sedeti vso noč, do jutra, ko vstane sonce. Ponoči je slišal glasove različnih živali, šumenje vetra, neznane zvoke … Bilo ga je strah, vendar je zdržal. Zjutraj si je snel prevezo z oči in videl očeta, ki je sedel blizu njega vso noč in pazil nanj. Torej: tudi če ne vidimo tega ali onega, če ne vidimo vsega, vedno nekdo pazi na nas.
Poskušam si predstavljati, kaj neki bi rekli, ko bi dobro premislili o tem. Imate morda dobrega soseda, ki bi vam priskočil na pomoč, če bi jo potrebovali? Morda dobrega zdravnika, ki ga tudi skrbi za vas? Sorodnika, na katerega se boste nekoč lahko obrnili? Koliko dobrih ljudi je, ki so še posebej v zadnjem mesecu darovali evre in oblačila, hrano v vozičke v trgovinah … Ne vidimo jih, vsaj večinoma ne, pa vendar so tukaj in so pomagali ljudem iz kakšne stiske.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
