Osebni arhiv

Eric Pibernik iz Metlike se je rodil brez rok, a ga to ne omejuje na poti skozi življenje. Prav nasprotno. Danes je popolnoma samostojen: kar drugi počnemo z rokami, on postori z nogami. To je zgodba o optimizmu in mejah, ki so le v naših glavah, ter o tem, da ti ni treba vse življenje iskati svojega mesta, da bi pripadal, ampak si pač utreš pot po svoje.

Eric ima razvojno napako, imenovano fokomelija, zaradi katere se njegove roke niso razvile. Na obeh ramenih ima po dva prsta; tista na levi sta uporabna in sta mu v dodatno pomoč, sicer pa skoraj vse počne z nogami. Belokranjec ravno končuje študij na Fakulteti za vizualne umetnosti in oblikovanje v Kopru ter načrtuje nadaljevanje na magistrskem programu, hkrati pa si življenje bogati z vsem, kar ga navdihuje. Rdeča nit njegove poti je slikarstvo, preizkuša pa se tudi v športu, igri in ustvarjanju glasbe. Zanima ga praktično vse, in ker se mu po žilah pretakata vztrajnost in močna volja, večino tudi preskusi in usvoji. Brez proteze, ki bi mu nadomestila roke? Ja, tako je! Pomislite na to prihodnjič, ko boste tarnali nad življenjem …

Osebni arhiv

Tisti fantek brez rok

Pred intervjujem sem poskusila risati z nogami. Drevo. Ni mi šlo, neke čačke so nastale, mi uide z jezika. Zahihita se in mi prijazno pojasni, da je bilo ob prvih poskusih tudi pri njem nekaj podobnega. »Tudi jaz sem risal same 'krice in krace'. Ampak saj veste, vaja dela mojstra.« Med smehom in modrostmi, ki so kot mehurčki lahkotno polnili prostor med nama, je klepet gladko stekel.

»Moji prvi spomini na otroštvo niso bili povezani s tem, da nimam tega, kar imajo drugi. Bolj sem raziskoval, kako lahko stvari naredim po svoje. Namesto da bi razmišljal, kaj mi manjka, sem se osredotočil na to, kaj zmorem. Noge so postale moje roke in z njimi sem se naučil početi skoraj vse. Seveda so bili začetki težavni, ker sem moral razviti motoriko, ravnotežje in vztrajnost. A sčasoma mi je uspelo. Moji spomini na otroštvo so na splošno veseli – veliko sem bil v naravi, kjer smo se igrali s prijatelji. Kot otrok si svoboden, brez bremen, razmišljaš samo o trenutku, da si tukaj in živiš.«

Ampak otroci znajo biti tudi kruti, nesramni. Kako so ga sprejeli vrstniki v vrtcu in pozneje v šoli? »Bili so tudi trenutki, ko sem bil za druge ‘drugačen’. A otroci hitro začutijo, kdo si v resnici. Poleg tega kot otrok nisem razmišljal o tem, kakšen sem po zunanjosti. Vedel sem, da več šteje osebnost, prijateljstvo. Pozneje, ko začnejo otroci gledati na zunanjost, pa so se seveda našli posamezniki, ki so me zbadali. A sem si rekel, da jih doma verjetno niso naučili manir in da je to pravzaprav bolj slika njihovih staršev kot njih samih. Pogosto so bili to mlajši otroci, ki sami še niso vedeli, kaj je prav in kaj ne,« se tistih časov spominja Eric.

Osebni arhiv

Mama mi je dovolila pasti

Njegova največja podpora? Mama. Ko govori o njej, postane njegov glas mehkejši. »Marijana z ijem ji je ime,« skrbno poudari, da bom prav zapisala, in začne pripovedovati, da je svoje meje premikal predvsem zato, ker ga ni omejevala s preveč zaščitniškim odnosom. »Mama me je od začetka spodbujala in mi stala ob strani. Ni me zavijala v vato, ampak mi je pustila, da poskusim vsako stvar narediti sam – tudi če sem padel ali se poškodoval. Pomembno je bilo, da sem iz vsake situacije dobil novo izkušnjo in se razvijal. Ona je bila moj velik motivator. Če vseh teh faz ne bi doživel in če bi ona marsikaj naredila namesto mene, danes gotovo ne bi bil človek, kakršen sem postal,« je zadovoljen Eric, ki mu veliko pomeni tudi šest let starejša sestra Larisa. »Name ni gledala, kot da sem drugačen. Z menoj se je igrala kot z običajnim otrokom in me sprejela takšnega, kot sem. Tudi danes, kadar potrebujem pomoč, se lahko vedno obrnem nanjo. Imava krasen odnos.«

Na poti skozi življenje je imel ob sebi veliko ljudi, ki so pozitivno vplivali na krepitev njegove samopodobe in spodbudnega odnosa do izzivov. Poleg družine omeni učitelje in prijatelje, nato pa brez obotavljanja pove, da gredo zasluge tudi njemu samemu. »Z odraščanjem sem začel opažati, da sem sam sebi največji motivator. Vsaka stvar, ki mi jo uspe izpeljati po svoje, mi daje še večjo motivacijo – da ustvarim nekaj edinstvenega in zase pomembnega.«

Omejitve so priložnost za razvoj

Ta simpatični mladi moški je danes živ dokaz, da omejitve lahko spodbudijo ustvarjalnost. Da so ga preizkušnje okrepile, se strinja tudi sam. »Človeka oblikujejo prav izkušnje. Če ne bi bil takšen, kot sem, se verjetno ne bi naučil vztrajnosti in iznajdljivosti. Prav omejitve so me prisilile, da postanem ustvarjalen in poiščem drugačne rešitve, ki jih drugi morda niti ne opazijo. Tam, kjer se večina ustavi, jaz pogosto vidim nova vrata, izziv. Razmišljam, kako naj lahko stvar izpeljem čim hitreje in učinkoviteje, ne da bi pri tem naletel na težave,« razloži.

Osebni arhiv

Od glasbe do slikanja

Že kot otroka ga je zanimalo marsikaj, zato se je preizkušal v različnih rečeh. »V osnovni šoli sem sprva hodil k pevskemu zboru, potem me to ni več zanimalo, zato sem začel trenirati nogomet. Vztrajal sem dve, tri leta, a se v tem nisem našel. Nato je prišel čas, ko smo plesali breakdance in hip hop – tudi v plesni skupini sem bil nekaj let. Ko sem odšel v srednjo šolo v Ljubljano, sem zamenjal okolje in spoznal nove ljudi. Takrat me je začela zanimati igra in štiri leta sem hodil na različne vaje. Že kot otrok sem si želel postati igralec. A ko je prišel čas za fakulteto, sem ugotovil, da me igra sicer še vedno veseli, vendar bolj kot hobi, nekaj za prosti čas, ne pa kot poklic. Na faksu sem se našel tudi v glasbi in začel ustvarjati v tehnu in didžejati. Pravzaprav sem vedno raziskoval nove stvari in tako je še danes – vsake toliko me pritegne kaj novega in se v tem z veseljem preizkusim.«

Od vsega ga je najbolj pritegnilo slikarstvo. V ta svet je zakorakal že kot fantič, slikanje na platno ga je osvojilo, talent pa je toliko razvil, da je postal celo štipendist mednarodnega združenja slikarjev. Seveda pa je bilo treba v to usmeriti veliko časa in truda. »Na začetku so bile same čačke, krace in packe. A kot otrok sem užival že v tem, da počnem nekaj zanimivega. Pri treh letih me je mama peljala na slikarske delavnice v Cankarjev dom, kjer so ustvarjali umetniki, ki slikajo z usti in nogami. Takrat sem tudi sam prvič poskusil slikati z nogami. Spomnim se, da sem imel s seboj rdečega zmajčka iz čokoladnega jajčka in sem ga skušal naslikati, a je nastal bolj zmazek. Ampak veste kaj, prav iz tega poskusa se je rodila moja ljubezen do slikanja in ustvarjanja. S sedmimi leti sem postal član Društva slikarjev, ki slikajo z usti in nogami, kmalu zatem pa tudi štipendist.«

Osebni arhiv

Sam bom, ne potrebujem pomoči

Ena izmed zanimivosti o Ericu je zagotovo ta, da je v dijaškem domu bival samostojno, brez pomoči. »V osnovni šoli sem imel devet let spremljevalko, ki mi je pomagala, a sem v tem času že sam začel preizkušati, kako lahko stvari opravim samostojno in hitreje. Ko je prišel čas srednje šole, bi moral imeti spremljevalki tudi tam – eno v domu in eno v šoli. A tega nisem želel. Nisem hotel, da je nekdo ves čas ob meni, tudi takrat, ko pomoči sploh ne potrebujem. Zato sem se odločil, da poskusim samostojno, in izkazalo se je, da lahko popolnoma normalno funkcioniram. Zame je to postalo nekaj samoumevnega,« razloži.

To seveda pomeni, da sam poskrbi za vsa osnovna opravila. Težko si predstavljam, kako zelo se mora potruditi. Mu vzame veliko časa? »Odvisno od oblačil. Če so na primer kavbojke ali kaj tesnejšega, potrebujem več časa, da jih navlečem. Če je kdo ob meni, lahko pomaga, da gre hitreje, drugače pa se znajdem sam.«

Potlačila sem radovednost, a je sam postregel s pojasnilom. »Imam polmetrsko palico. Primem jo s prstoma in mi je pogosto v veliko pomoč.« Kaj pa oblačila z gumbi? »Pri srajcah si pomagam tako, da gumbe že prej zapnem z nogami, nato pa srajco le potegnem čez glavo. Na svoj način vedno najdem rešitev.«

Med umetnostjo in domišljijo

Ko se znova dotakneva umetnosti in slikanja, Eric oživi in začne v svojem belokranjskem narečju govoriti tako hitro, da mu komaj sledim. V tem svetu je domač, živahne barve in temačen, grotesken slog ga privlačijo in navdihujejo hkrati. Med njegovimi motivi so pogosto lobanje, a ne gre za to, da bi na platno slikal temačne občutke.

»V resnici raziskujem nepoznano. Že kot otrok sem rad gledal grozljive filme, ne zaradi strahu, ampak ker so bili polni neznanih bitij, pošasti in situacij, ki jih v vsakdanjem življenju ne srečaš. To me je navduševalo – možnost, da nekaj ustvariš po svoji domišljiji, namesto da bi posnemal resničnost ali fotografijo. Že kot deček sem risal izmišljene robote, ustvarjal svoje svetove in zgodbe. Z leti sem raziskoval različne tehnike in motive – od tihožitij do abstraktnih oblik –, a še vedno ostajam zvest svojemu stilu. V zadnjih treh letih, med študijem, sem začel še bolj raziskovati svoj slog, tako da bodo odslej moja dela takoj prepoznavna in povezana z menoj kot avtorjem.«

Ko razmišlja o prihodnosti, si predstavlja, da bi svoja dela razstavljal v galerijah in jih ponujal po spletu, morda pa bo razvil lasten projekt ali podjetje. Ob tem ga še vedno privlačijo tudi glasba in raziskovanje novih umetniških izrazov. Čeprav še ne ve, kam ga bo pot zanesla čez dve leti, je zanj najpomembnejše, da ostane zvest ustvarjalnosti in odprt za priložnosti.

Nehajte se primerjati, začnite hoditi po svoji poti!

Medtem ko Eric s svojim zgledom dokazuje, da meje obstajajo predvsem v naših glavah, se mnogi brez telesnih omejitev spopadajo z anksioznostjo, depresijo in izgubo smisla. Med njimi je veliko mladih, ki ne vedo, kam bi usmerili svojo energijo, ter takšnih, ki težko najdejo željo in navdih za polnejše življenje. Morda pa bi morali spoznati našega sogovornika, ki takole mimogrede postreže z modrostmi, ki pustijo sled.

»Mladi, nehajte se primerjati z drugimi – prav vsak ima svojo pot. Navdih ne pride vedno iz popolnih okoliščin, pogosto ga najdemo v težavah, ki jih sami premagujemo. Danes živimo v hitrem, digitalnem svetu, kjer se marsikdo izgubi, išče izhode v tehnologiji in se primerja s 'spletnimi zvezdami'. Pomembno je, da ne pozabite na resnično življenje, na lastne izkušnje in majhne korake, ki vas bodo vodili naprej,« svetuje Eric in pripomni, da je dobro gledati na življenje pozitivno, tudi ko okoliščine niso najprijetnejše. Zagotovo ima prav; pozitiven odnos je ne nazadnje gorivo za premike, spremembe in velike zmage.

Ericova slikarska dela si lahko ogledate na decembrski razstavi slikarjev, ki slikajo z usti in z nogami. Odprtje bo 5. decembra v Lisztovem inštitutu v Ljubljani.

revija Jana