Milena Rupar

Za RTV SLO je bilo vedno pomembno, da ima v Beogradu kompetentnega dopisnika, saj smo Slovenci še vedno zelo povezani s to regijo. Aktualna dopisnica Saša Banjanac Lubej ima gotovo veliko prednost, da je bila v Beogradu nekoč domačinka. Po treh desetletjih, ki jih je preživela v Ljubljani, pa seveda tudi dobro ve, kaj želijo vedeti naši gledalci. Novinarka in urednica, ki je pred odhodom na dopisništvo urejala in vodila oddajo NaGlas!, nam je povedala, kako se počuti v balkanski metropoli, ki nikoli ne spi in kjer so trenutno razmere zelo napete.

Novice

Za zaporniškimi zidovi: zgodbe, ki jih redko slišimo

Po koliko letih ste se vrnili v Srbijo?

No, mogoče sem bila pred 30 leti domačinka, zdaj sem Slovenka v Beogradu. Ne bi rekla, da sem se vrnila v Srbijo – rekla bi, da sem prišla delat.

Kaj sta rekla na selitev mož in sin?

Organizirali smo se tako, da sem moža vzela s sabo. (nasmešek) Skupaj sva že več kot 30 let in evo, zdaj sva v Beogradu tudi sodelavca. Gašper je pustil svoje novinarsko in uredniško delo na portalu Siol in je zdaj snemalec ter montažer na RTV Slovenija, tako da skupaj pripravljava televizijske prispevke. Imenovala sem ga celo za svojega »office managerja«, ker mi pomaga tudi pri dokaj zahtevni birokraciji. Kar pa zadeva najinega sina, je odrasel in študira v Ljubljani. Večinoma otroci zapuščajo starše in odhajajo na faks, v našem primeru pa je bilo obratno. Seveda naju je kot starša skrbelo, ampak to je čas osamosvajanja in dozorevanja, sin pa je samostojen. Zahvaljujoč tehnologiji smo v nenehnem stiku. Življenje gre svojo pot.

Kakšne razlike opažate med Beogradom in Ljubljano? 

Največja razlika je v nepopisni gneči na ulicah in v prometu. Spomnimo se »ćacilanda« - taborišča Vučićevih podpornikov pred skupščino pred enim letom – trajalo je kar devet mesecev. Po novem letu so ga razpustili in promet je normalno stekel. Veliko ljudi se raje peš prebija skozi mesto – če se le da. V Beogradu je vrvež vseprisoten. Ne rečem, da v Ljubljani tega ni, a tam se v popoldanskih urah, ko gredo ljudje iz službe domov, vse umiri. Beograd pa nikoli ne spi. Trgovine in celo fitnesi delajo 24 ur na dan. Tu je še neposrednost v komunikaciji ... tudi popolni neznanci te ogovorijo, poklepetajo s tabo, distanca med ljudmi je preprosto manjša. Tudi kolegi so krasni in mi pomagajo s kontakti. Veliko stvari se je spremenilo, nekateri so zamenjali kariero ali se odselili.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 24. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana